Za Evropo

Sirizina vlada nesrečnim grškim volivcem ni naprtila le odločanja o poteklem tehničnem predlogu trojke, ampak tudi o usodi države in prihodnji podobi projekta evro kot srčike evropskega povezovanja. Njegov temelj je medsebojno zaupanje in tega po zadnjih tednih Siriza v glavnih mestih drugih članic nima več.

Aleksis Cipras je prišel na oblast z legitimnimi, a romantičnimi predstavami, kako bo državo odrešil spoštovanja varčevalnih ciljev in ji vrnil dostojanstvo. Orjaška pomoč v posojilih ni bila razumljena kot solidarnost, ampak kot jarem trojke. Četudi je bil v Evropi čas zrel za bolj pragmatične prijeme, je s svojo pogajalsko taktiko izgubil še zadnje zagovornike. Revolucionarnega zanosa, arogance in teptanja pravil je bilo preveč.

V pogajalski končnici je bil na mizi razumen kompromis, ki bi lahko ustavil drsenje v katastrofo in s katerim bi si vsi vpleteni vsaj kupili nekaj časa za celovitejšo rešitev. A grška vlada se je odločila za najbolj tvegan korak – izbiro med zgolj da in ne. Cipras si ni upal sprejeti odločitve sam. Ne glede na vse večje in manjše napake trojke v zadnjih letih bi Grki morali imeti pred posledice zmage ne.

Tudi evropska politika bo morala opustiti nacionalno optiko, ki zaznamuje razpravo v zadnjih tednih. Grčija je neločljiv del evropskega projekta. Grki, ki niso krivi, da so se nekega dne zbudili v državi z več kot 300 milijardami dolgov, bodo potrebovali pomoč na vseh ravneh. V primerjavi z vsem, kar je na kocki, nekaj milijard ne šteje. Ljudje pred bankomati nimajo nič od dostojanstva, ki da ga zagotavlja Ciprasova vlada.

Za Evropo je grški referendumom dramatična točka. Ne ne bi odpravil nobene od težav. Lahko pa bi povzročil, da evro, ki je bil v očeh enega od njegovih očetov Helmuta Kohla veliki mirovni in identifikacijski projekt za trajno povezanost evropskih narodov, izgubi eno od svojih članic. Izhod iz evra ne bi bil le katastrofa za Grčijo. Tudi evropska ideja bi doživela hud udarec. Zato ne ne more biti da za Evropo.