Tiskane izdaje
Akcijska načrta za jezikovno politiko sta, vsaj po zagotovilih ministrstva za kulturo (MzK), že v medresorskem usklajevanju na vladi. Vendar dejstvo, da sta leto dni v ministrski hiši čakala na izstrelitev, meče slabo luč na predlagatelje in kredibilnost pomembnih dokumentov zavija v meglo.
Ena od bistvenih nalog državne jezikovne politike je, da poskrbi za opremljenost slovenščine s priročniki, jezikovnimi viri in tehnološkimi orodji, ki jih vsak jezik potrebuje za uspešno delovanje v svetu, ki se digitalizira, informatizira in globalizira. Akcijski načrt za jezikovno opremljenost tudi podrobno našteva ukrepe, katerih rezultat bi bila prej našteta orodja, ki jih slovenščina v nasprotju z drugimi jeziki nima. Celotna vrednost ukrepov v tem akcijskem načrtu je 11.250.000 evrov.
Načrta so pripravljali strokovnjaki, a po navedbah MzK »sta mestoma neizvedljiva, neusklajena z vsemi akterji in torej neprimerna za sprejem na vladi, poleg tega pa so se pojavljale obtožbe s sumi klientelističnih navez odgovorne za pripravo načrtov in skupine, ki naj bi bila vključena v pripravo načrtov, kar naj bi se dogajalo v času vodstva prejšnjega ministrstva«.
Argument ministrice za kulturo, da so tako dolgo čakali z oddajo akcijskih načrtov zaradi suma klientelizma, je šibak. Poleg tega je lahko javnost, prva uporabnica jezika, ki je osnovni predmet akcijskih načrtov, najmanj žalostna, če ne ogorčena. Strokovnjaki, ki so načrte pripravljali, naj bi bili vendar tisti prvi vredni zaupanja in tisti, na katere naj menjava ministrov med obdelavo strokovne teme ne bi vplivala.
Neučinkovitost ministrstvu očita tudi skupina sto podpisnikov peticije, večinoma z univerz, inštitutov in tehnoloških podjetij, med njimi tudi večina tistih, ki so sodelovali v delovnih skupinah za pripravo obeh akcijskih načrtov. Nekateri od njih so prepričani, da ministrica nima vsebinskih prioritet, da razpada notranja organizacija dela ministrstva, češ da je najprej hotela Službo za slovenski jezik ukiniti, potem pa je v kratkem času premestila dva strokovnjaka in namestila uslužbenko, ki nima kompetenc.
Gre za hude obtožbe prepričanih, da bi morala biti vključitev ukrepov jezikovne politike v strategije oziroma projekte, ki jih vlada načrtuje za obdobje 2015–2020, enotna, ker bo slovenščina le tako lahko služila svojim govorcem za potrebe aktualnega in prihajajočega časa. Več državnih organov so tako pozvali, da se uskladijo glede enotne jezikovne politike. Predlagali so nekaj dobrih rešitev, ministrica bi jim morala prisluhniti. Nedopustno je, da lahko menjave ministrov tako zelo vplivajo na jezikovno politiko in zamajejo dosedanja prizadevanja na tem področju.
Niti jezik, ta ključna osebna izkaznica nacionalne identitete, ni varen pred klientelizmom in vladavino ozkih osebnih interesov. Sprenevedanje in klientelizem ne koristita nikomur, še najmanj jeziku.
