Tiskane izdaje
Viruse je težko zatreti, nekateri so neozdravljivi in še huje je, kadar na zdravi osebi pustijo dolgotrajne posledice.
Približno tak žargon se je le nekaj mesecev po najbolj »transparentni prodaji na svetu« avstrijskemu Ringu preselil v domžalski Helios, kjer smo že nekaj časa priča obračunavanju na vseh ravneh.
Uprava obračunava z delavci in njihovimi predstavniki, minister za gospodarstvo v odhodu žuga novim tujim lastnikom, tu vmes so nekje kot kolateralna škoda še gasilci, in da je bila mera polna, so lovke Heliosa prejšnji teden posegle še po centrali Zveze svobodnih sindikatov Slovenije in močno razjezile njenega prvega veljaka Dušana Semoliča.
Virus, o katerem je prejšnji teden govoril Semolič, je neposlovno kazanje mišic novega avstrijskega gospodarja, predvsem zaposlenim. Bolj kot se nad Heliosom zgrinjajo črni oblaki, bolj je jasno, da sicer tudi v času pretekle uprave v Heliosu še zdaleč ni bilo vse v redu (spomnimo se samo na posojila cerkvenim Zvonom), toda obračunavanje z delavci, kar tako povprek, je vse prej kot modrost, ki bi jo pričakovali od pametnega lastnika.
Zmagovalca tukaj ni. Nasprotno: izgubljajo lastniki, zaposleni, dobavitelji, kupci itd., služijo pa odvetniki, svetovalci, revizorji pa tudi politiki, ki hočejo z ribarjenjem v kalnem nabirati politične točke. Pa ne gre le za vprašanje tujega kapitala, tudi domači kapital zna biti pri uveljavljanju svojih interesov dolgoročno neposloven in neobrzdan, temveč za to, da se je v normalni družbi pač treba pogovarjati in iskati konsenz, ki koristi vsem.
Odgovor, ki ga še čakamo, je, ali je bila prodaja Heliosa tajkunski prevzem in pri pojmu tajkuni se spomnimo tudi na ekonomista Mateja Lahovnika. Namen njegovega protitajkunskega zakona je bil, da ne bi vsak občinski uradnik, ki je postal finančni direktor, s pomočjo prijateljskih državnih bankirjev in lobistov kupil »pol Slovenije«, kot smo bili temu priča še pred kratkim.
A namesto da bi počistili s prijateljskimi bančno-politično-menedžerskimi navezami, je nastal umotvor, ki penalizira tako rekoč vsak prevzem, ozadja pri, denimo Heliosu, pa ostajajo nerazkrita. In pri tem je pomembno vprašanje, ali je upravljavska struktura Heliosa pri prodaji podjetja favorizirala Ring in zavračala druge ponudnike. Tudi to bo vsekakor treba raziskati.
Medtem ko so tuji investitorji zaskrbljeni nad ustavitvijo privatizacije (karkoli to že pomeni), so slovenski delavci upravičeno zaskrbljeni zaradi svojih pravic in dostojanstva. Privatizacija se bo gotovo nadaljevala, prej ali slej, vendar smisel privatizacije ni, da na hitro zaslužijo odvetniki in svetovalci, delavci pa sklonejo glave, kadar novi lastnik prikoraka čez prag.
Smisel privatizacije tudi ne more biti zgolj čiščenje bank, dobrih ali slabih. Njen smisel je, da podjetja, ki so žrtev politično-tajkunske preteklosti, bolje delajo in da bomo od tega nekaj imeli vsi, začenši z delavci in davkoplačevalci. In ne nazadnje – gasilci.
