Za naše otroke

Finančna stiska je v zadnjem času, ko tudi v razvitih državah sveta pustoši kriza, še več otrok in mladostnikov prikrajšala za materialne dobrine, nekatere celo za osnovne pravice. Unicefovo poročilo je pokazalo, da je recesija celo v najrazvitejših državah v revščino pahnila 2,6 milijona otrok in nanje vplivala precej bolj kot na druge ranljive skupine. To je skrb vzbujajoče.

Po drugi strani pa je spodbuden podatek iz poročila, da so se v državah, kjer so se vlade na krizo odzvale ambiciozno, s pravočasnimi načrti, ki otrokom zagotavljajo pot iz recesije brez hujših posledic, ukrepi že obrestovali.

Tudi slovenska vlada bo morala kaj storiti, saj ji je Unicefovo poročilo vrglo pod nos za kar 318 šolskih razredov otrok, ki so od začetka recesije padli v revščino. Namesto da bi ob nastopu krize povečali socialno zaščito in sprejeli prilagojene ukrepe za otroke, so pristojni podprli škodljive spremembe socialne zakonodaje in nato vsako leto še stopnjevali varčevalne ukrepe. Vse to je hudo prizadelo položaj slovenskih družin z otroki, nekatere so utrpele nepopravljive posledice.

Ničkoliko raziskav je že pokazalo, da imajo otroci iz revnejših družin pogosteje učne in vedenjske težave, so bolehnejši, s psihosocialnega vidika pa sta zanje značilni ravnodušnost in tesnobnost. Otroci, ki živijo v revščini, pogosto trpijo tudi za socialno in čustveno osamljenostjo. Njihova samopodoba je okrnjena, to pa slabo vpliva na nadaljnjo učno pot in zaposlitev, težje najdejo partnerja, se osamosvojijo in ustvarijo svojo družino. In krog revščine je sklenjen.

Nekaj časa so naši politiki na vsa usta pozivali k povečevanju natalitete, zdaj o tem že nekaj let molčijo. Morda je to dobro znamenje. Morda se počasi začenjajo zavedati odgovornosti, ki so jo dolžni otrokom. Primeri dobre prakse iz Unicefovega poročila bi jim morali odpreti oči. In srce.