Za NLB časa vse manj

Bruseljsko sestankovanje premiera in finančne ministrice o zavezah in prihodnosti NLB sicer pričakovano ni prineslo konkretne rešitve in preboja, obe strani sta bili diplomatski in skopi z izjavami, lahko pa razberemo nekaj ugotovitev.

Komisija se je bila tokrat pripravljena pogovarjati o zelo kreativnem predlogu vlade, da bi se NLB izognila prodaji balkanske mreže s plačilom večstomilijonskega pologa v domači podjetniški sklad. Seveda pa še naprej zahteva dodatne kompenzacijske ukrepe. Ukrepi bi lahko bili še posebno ostri, če bo slovenska vlada še naprej trmasto vztrajala pri ohranitvi stoodstotnega državnega lastništva v NLB, ki nikakor ni skladno niti z zdravo tržno konkurenco niti ni v duhu zavez, ki sta jih podpisali vladi Alenke Bratušek in Mira Cerarja, za birokrate iz komisije pa je seveda že od začetka povsem nesprejemljivo.

Po drugi strani je za vladajočo politiko pomembno le, da pred parlamentarnimi volitvami ne proda niti odstotka NLB, prav malo pa ji je mar za posledice političnega in birokratskega mrcvarjenja največje in sistemske banke, ki letos sicer kljub vsem domačim in tujim omejitvam posluje z zgodovinsko rekordnim dobičkom. Vsaj del omejitev, ki še kar hromijo NLB, bi se sprostil, banka pa bi lažje zadihala, če bi vladajoča koalicija v NLB pripustila vsaj kakega manjšega, nestrateškega investitorja, recimo EBRD. A predlog je bil na vladi zavrnjen, politični prestiž in brenkanje na strune nacionalnega interesa sta pomembnejša od strateškega premisleka, kaj bo z banko v letu, dveh, treh po volitvah.

Na potezi sta zdaj Ljubljana in Bruselj. Žal pa je časa za kompromisni dogovor zdaj zelo malo, le do konca tega meseca. Pozneje bi bila Slovenija že v prekršku glede na sprejete časovne roke in s tem tudi v slabšem pogajalskem položaju.