Za novo življenje

Vsi vemo, kako nepredstavljivo ozka je meja med življenjem in smrtjo. Precej slabše pa je zavedanje, da se je prav po zaslugi transplantacijske dejavnosti zelo povečalo upanje, da bo to mejo mogoče vse uspešneje premagovati in jo pomakniti veliko dlje v prihodnost.

Slovenska transplantacijska dejavnost je uspešna, o tem ni dvoma. To potrjujejo podatki, domači in tisti, ki jih kot primerjalne dobimo iz mednarodnega prostora. To pove statistika, po kateri je Slovenija po presaditvi src na število prebivalcev že nekaj let vodilna v svetu. Toda v sklopu Slovenija – transplanta presadijo veliko več src kot jim jih z donorsko dejavnostjo, ki je zelo pomemben del transplantacijskega programa, uspe pridobiti. Kaj storiti?

Čeprav so transplantacije sofisticirana in filigransko dovršena metoda zdravljenja, se ne morejo povsem znebiti popotnice strahu, zadržkov, bojazni. Kajti transplantacijska dejavnost obolelemu z odstranitvijo organa, ki odpoveduje, in nadomestitvijo z novim, prinaša novo življenje – a je, žal, povezana tudi s smrtjo. Diskurz o tovrstnem razmerju med darovalcem in prejemnikom organov z zornega kota posameznika takrat, ko je zdrav in mu nič ne manjka, najlaže odložiti, za nedoločen čas. Pri transplantacijski dejavnosti pa časa za oklevanje ni; treba se je odzvati, v trenutku. Vrhunske ekipe, izurjene za presaditve organov, morajo do potankosti obvladati umetnost kirurške ekvilibristike. Učinek je še danes, kljub vsem drugim dosežkom medicinske znanosti, dih jemajoč. V pozitivnem smislu, seveda.

Človeka, čigar kakovost življenja je opešana do skrajnosti, njegovo življenje pa visi le še na nitki, z novim, darovanim organom obudijo v povsem novo bivanjsko resničnost. A za to morajo biti na voljo organi. Te je mogoče zagotoviti le z altruizmom, po katerem nekdo že vnaprej – za takrat, ko bo njegovo življenje ugasnilo – prižge zeleno luč za to, da, resda simbolično, živi naprej. Da omogoči preživetje in morda še dolgo in dobro življenje ne le enemu, ampak več ljudem.

Življenje je, kakorkoli ga obrnemo, eno samo. Kratko, četudi traja sto let. Dokaj nepredvidljivo. Tako kot je nepredvidljiv tudi njegov konec. Zato je možnost, da nekdo takrat, ko konča svojo življenjsko zgodbo, z darovanjem svojih organov podari (novo) življenje, izjemna. Tako rekoč neverjetna. In ta možnost mora postati bistveno bolj otipljiva, kot je zdaj. Le tako bo prihodnjim generacijam, posameznikom, odraslim in tudi otrokom, ki trpijo zaradi neozdravljive bolezni, s pomočjo sodobne medicine omogočeno preživetje. Za to pa ne potrebuje le najbolj sofisticirane logistike in multidisciplinarnega sodelovanja, ampak tudi in predvsem organe.

Morda bodo konec 21. stoletja res na voljo tudi že umetni organi. A zdaj jih še ni.