Za oreh velika otroška srca na mizah politikov
Zaganjajo se izključno v UKC Ljubljana, edino zdravstveno ustanovo v državi, ki še razmeroma dobro deluje.
Odpri galerijo
FOTO: IGOR MODIC/DELO
Za oreh velika otroška srca, strokovno najzahtevnejše področje medicine, so se včeraj znašla na volilno razbeljenem političnem parketu. Na njih so poslanci in poslanke na izredni seji državnega zbora merili svoje retorične sposobnosti. Šest ur so govorili o kritično ranjenem drobcu zdravstva, medtem ko celotni sistem pred njihovimi očmi krvavi. Dve destletji niso naredili praktično nič za njegovo izboljšanje ne levi ne desni in ne sredinski.
Težav v slovenskem zdravstvu mrgoli. V vseh bolnišnicah so globoke kadrovske luknje. Najbolj v nebo vpijoče so v UKC Maribor, drugi slovenski univerzitetni bolnišnici, ki bi morala biti – enako kot UKC Ljubljana – vrhunska. Mariboru manjka vse: zdravniki, oprema in stavbe. Vsako peto zdravniško delovno mesto je prazno. Ni dovolj intenzivnih postelj, ne naprav, zato operirajo le še nujne bolnike, tiste, ki bi brez operacije umrli. Vsi drugi čakajo. Vzhodna Slovenija ima slabšo oskrbo prebivalcev kot zahodna. A o tem poslanci v državnem zboru niso rekli še niti besedice. Kot da jih pol milijona Štajercev, Pomurcev in Korošcev, ki čakajo neskončno dolgo na potrebne operacije, ne zanima. Ne zanimajo jih družinski zdravniki, ki zdravijo dva milijona ljudi in imajo za obisk pacienta pol manj časa kot zdravniki v razviti Evropi. Politiki se zaganjajo izključno v UKC Ljubljana, edino zdravstveno ustanovo v državi, ki – z izjemo zdravljenja 80 otroških src – še dobro deluje. Ko bodo s svojimi napadi, podcenjevanjem zdravnikov in vzbujanjem nezaupanja spodkopali še to, se bo slovenskim bolnikom resnično slabo pisalo. Kazen bo velikanska: zdravniki bodo odhajali še naprej, zdravljenje se bo enormno podražilo, prebivalcem bo še bolj nedostopno.
Hoteno ali nezavedno uničevanje vsega, kar še (dobro) deluje, in kaotično urejanje zdravstva v času vlade Mira Cerarja, bi lahko šteli v postsocialistični sindrom. Že zdavnaj je zajel gospodarstvo, zdaj je z vso silo udaril po zdravstvu. Otroška srca so bila tokrat na mizah politikov zaradi pridobivanje volilnih glasov. Drug drugemu so govorili, da jih je lahko sram. Res je. Ne le za otroška srca, za ves sistem. Težave otroških src ne bi bilo, če bi konstruktivno razvijali zdravstvo, ne pa ga zgolj represivno napadali in razbijali. V imenu lobijev, lastnih interesov ali iz nevednosti.
Bolezni je vseeno, ali je na oblasti levica ali desnica. Manira »vsak proti vsemu in vsem« ne bo prinesla nikakršne rešitve. Katerakoli že oblast bo morala vzpostaviti razmere za normalno delovanje zdravstva. Za začetek izračunati cene storitev, spraviti v življenje slogan, da denar sledi bolniku, bolnišnice pa organizacijsko prilagoditi času. Brez tega je nemogoče odgovoriti na potrebe bolnikov.
Pred volitvami je dobro prisluhniti politikom. Tisti, ki govorijo, da bo odprava korupcije rešila zdravstvo, zavajajo. Zdravstvo nujno potrebuje več denarja, če želi v korak z razvito Evropo. Morda je že prepozno.
Težav v slovenskem zdravstvu mrgoli. V vseh bolnišnicah so globoke kadrovske luknje. Najbolj v nebo vpijoče so v UKC Maribor, drugi slovenski univerzitetni bolnišnici, ki bi morala biti – enako kot UKC Ljubljana – vrhunska. Mariboru manjka vse: zdravniki, oprema in stavbe. Vsako peto zdravniško delovno mesto je prazno. Ni dovolj intenzivnih postelj, ne naprav, zato operirajo le še nujne bolnike, tiste, ki bi brez operacije umrli. Vsi drugi čakajo. Vzhodna Slovenija ima slabšo oskrbo prebivalcev kot zahodna. A o tem poslanci v državnem zboru niso rekli še niti besedice. Kot da jih pol milijona Štajercev, Pomurcev in Korošcev, ki čakajo neskončno dolgo na potrebne operacije, ne zanima. Ne zanimajo jih družinski zdravniki, ki zdravijo dva milijona ljudi in imajo za obisk pacienta pol manj časa kot zdravniki v razviti Evropi. Politiki se zaganjajo izključno v UKC Ljubljana, edino zdravstveno ustanovo v državi, ki – z izjemo zdravljenja 80 otroških src – še dobro deluje. Ko bodo s svojimi napadi, podcenjevanjem zdravnikov in vzbujanjem nezaupanja spodkopali še to, se bo slovenskim bolnikom resnično slabo pisalo. Kazen bo velikanska: zdravniki bodo odhajali še naprej, zdravljenje se bo enormno podražilo, prebivalcem bo še bolj nedostopno.
Hoteno ali nezavedno uničevanje vsega, kar še (dobro) deluje, in kaotično urejanje zdravstva v času vlade Mira Cerarja, bi lahko šteli v postsocialistični sindrom. Že zdavnaj je zajel gospodarstvo, zdaj je z vso silo udaril po zdravstvu. Otroška srca so bila tokrat na mizah politikov zaradi pridobivanje volilnih glasov. Drug drugemu so govorili, da jih je lahko sram. Res je. Ne le za otroška srca, za ves sistem. Težave otroških src ne bi bilo, če bi konstruktivno razvijali zdravstvo, ne pa ga zgolj represivno napadali in razbijali. V imenu lobijev, lastnih interesov ali iz nevednosti.
Bolezni je vseeno, ali je na oblasti levica ali desnica. Manira »vsak proti vsemu in vsem« ne bo prinesla nikakršne rešitve. Katerakoli že oblast bo morala vzpostaviti razmere za normalno delovanje zdravstva. Za začetek izračunati cene storitev, spraviti v življenje slogan, da denar sledi bolniku, bolnišnice pa organizacijsko prilagoditi času. Brez tega je nemogoče odgovoriti na potrebe bolnikov.
Pred volitvami je dobro prisluhniti politikom. Tisti, ki govorijo, da bo odprava korupcije rešila zdravstvo, zavajajo. Zdravstvo nujno potrebuje več denarja, če želi v korak z razvito Evropo. Morda je že prepozno.
