Za otroke gre

Človek naivno misli, da vsaj šola ne bi smela biti prostor zdrah, nesoglasij in zakoličenih vrtičkov; prostor, kjer vsak poskuša uveljaviti zgolj svoj lastni ozki interes. Šola je vendar prostor, kjer odraščajo otroci, ti pa so naša največja dragocenost. To je znal lepo ubesediti sicer zlorabljeni slogan: »Za otroke gre.« Za otroke, o katerih veliko govorimo in za katere bi največ naredili.

A pregled izpostavljenih tem v šolskem letu, ki se izteka, pokaže, da besed »za otroke gre« ni zlorabila le neka civilna iniciativa. Zlorabili so jih tudi vsi tisti, ki so pozabili, da so prav otroci ključne »stranke« šolskega sistema.

Preteklo leto je bilo namreč mogoče veliko slišati o pritiskih, ki jih starši enkrat izvajajo na učitelje, drugič pa na strokovnjake. O nesposobnih birokratih na ministrstvu za šolstvo. O strokovnih in znanstvenih ustanovah, ki so praktikom prej v breme kot v oporo. O preobremenjenih učiteljih, ki delajo veliko za malo denarja. O založnikih, ki izjemoma niso bili predstavljeni kot zaslužkarji, ampak kot zavezniki v prizadevanju za boljše učno gradivo. O ravnateljih, ki se zaradi pikolovskih inšpektorjev spopadajo s težavami pri upravljanju in vodenju šol. Bolj malo pa je bilo besed namenjenih otrokom in temu, kako skupaj poskrbeti, da bo sicer razmeroma dobra javna šola še boljša, predvsem pa vsem otrokom enako dostopna.

Zaradi kazanja s prstom na druge, ki da so odgovorni za težave prvih, in pretiranega poudarjanja parcialnih problemov minulo šolsko leto pušča grenak priokus. Zdi se, da so vpleteni v šolski sistem pozabili, da osrednji junaki šolske zgodbe niso učitelji, njihove plače, normativi in standardi, niti ravnatelji in njihove težave z vodenjem in upravljanjem ter še manj starši, ki bi jih šolniki enkrat bolj vpletli v učni proces, drugič pa bi najraje videli, če se vanj ne bi pentljali. Osrednji junaki so otroci, ki polni upanja in navdušenja zrejo v svet in ki se iskreno veselijo tudi take nagrade za svoj celoletni trud in delo, kot je ravnateljičin stisk roke na zaključni prireditvi. Morda pa bi res morali vsi mi za teden dni v šolsko klop. Po nekaj dneh v družbi bistrih in dojemljivih, radovednih in vedoželjnih bitij bi kot družba nemara le dojeli, kar najbolj predani šolniki že vedo: da ni smiselno s prstom kazati na starše ali na učitelje, na ministrstvo ali zavod, na OECD ali IMF. Smiselno se je opomniti, da gre za otroke, in razmisliti, kaj bi lahko skupaj naredili, da bo v prihodnjih šolskih letih pri pouku, denimo, manj suhoparnih dejstev in več ustvarjalnih vsebin.

Šolstvo v očeh slovenske družbe ni privlačno ali vznemirljivo. Njegova javna podoba je siva in papirnata, nekako šolsko puščobna. Morda bi bilo vse drugače, če bi ga znali zapakirati v privlačnejšo embalažo; če bi namesto puščobnosti podajanja faktov začeli prodajati vznemirljivost hrepenenja po znanju.

Nova ministrica, že tretja v tem šolskem letu, prihaja iz marketinških vrst. Morda bo vsaj njej uspelo vladi, državi, družbi dobro »prodati« svoje področje in iztržiti tisto, kar bi bilo za šolarje najpomembnejše – skupno iskanje rešitev za večjo kakovost in boljše znanje.