Tiskane izdaje
V 25 letih slovenske parlamentarne demokracije se je v državnem zboru zvrstilo več deset interpelacij proti ministrom ducata slovenskih vlad, a v vsem tem obdobju smo doslej lahko spremljali le dve proti celotni vladi, to je v letih 1997 in 2004. V obeh primerih je bil pod njiju prvi podpisan prvak stranke z najdaljšim stažem med strankarskimi predsedniki Janez Janša.
Zato ni presenetljivo, da se je veliki vodja SDS kot prvi podpisal tudi pod tretjo interpelacijo proti že tretji vladi. Z njo nehote razkriva svoj politični (ne)uspeh v zadnjih 25 letih, saj je večino tega obdobja preživel v opozicijskih klopeh. Dosedanje interpelacije zoper vlade niso bile nedolžne, čeprav dajejo navzven videz brezzobega tigra. Leta 1997 je interpelacija razmajala eno najtežje vodljivih koalicij do zdaj med LDS in SLS.
Pri drugi interpelaciji je bil zanimiv čas njene vložitve, saj se je zgodila mesec dni pred volitvami, osrednja točka razprave pa so bili izbrisani in korupcija. Janša je nato na volitvah sicer zmagal, a so se mu izbrisani in korupcija vrnili kot bumerang na volitvah leta 2008. Primerjave s predhodnimi interpelacijami se na tej točki lahko tudi končajo, saj sta prvi dve nastali, ko je bil Janša še politično potenten akter.
Tretja, ki jo vlaga, nastaja v drugačnih okoliščinah. Predsedniku SDS se namreč osipa poslanska skupina, njegova stranka pa je še vedno radikalizirana na skrajnem desnem voznem pasu, ki postaja vse bolj slepa ulica. Janši se dogaja tudi upor na desnici, zato je še vedno brez pravih partnerjev in potencialnih sodelavcev. V teh razmerah se zdi, da Janša interpelacije ne vlaga zaradi Cerarjeve vlade, ampak tudi iz nujnosti, da si okrepi položaj na desnem polu slovenske politike, kjer, kar pa ni nobena skrivnost več, zanesljivo izgublja tla pod nogami.
