Za prgišče dobrote

Ko je zagledala, kaj ji molim, je zavpila, ne, to pa ne, ali se mi je zmešalo!

Objavljeno
28. november 2015 19.34
TOPSHOTS-US-ENTERTAINMENT-MUSIC
Grega Kališnik
Grega Kališnik
Pol minute sem hodil za njo, in ko sem jo, presegajoč teorijo o Ahilu in želvi, dohitel, ni šlo drugače, pogledal sem čez ramo. Trideset kilc vsega skupaj, okostjece, s kožno prevleko, v zavetju plašča in volnene kape. Pogled je bil stik, da me je ogovorila, difoltovsko: »Gos­pod, ali vas lahko nekaj prosim?« Prosila je, ne vprašala, in če tudi tedaj, ko vem, da bom nategnjen, povečini sežem po fičniških naključnikih, spet odvrnem, se ne odvrnem: »Ja, prosim?«

Ko je stala pri miru, jo je potresavalo, bistvo, da ne pozabim, je bila njena hoja. Kot bi bila na baterijice, izredno hitro menjavanje leva-desna, a vsak njen korak je meril morda sedem, morda dvakrat toliko – centimetrov.

Ali imam malo denarja, me je porotila, pa da je bolna, da ima raka, zavihala je ohlapne rokave, krastava je. Ja, vse grdo in prav, ampak pri sebi nisem imel res ničesar razen zlataste kartice. Trikrat ponovim, kako žal mi je, pa ona spet, če ji res želim pomagati, je blizu bankomat. Bil je dvesto metrov pred in sto petdeset za menoj, mimo slednjega sem šel dve minuti poprej. Ništrc za Bolta ... zalogaj za Osovnikarja, kaj šele zame.

Bom opravil par sto korakov nazaj, v center mesta se mi je zmerno mudilo, ali pa pomendral sočutje, čez par minut bo grenčina spuhtela? Sem ji le rekel, naj kar nadaljuje po svojem potu, jo kmalu dohitim.

In jo. In izvem, ker je bila toliko bolna, ji odštejejo 180 evrov za pokoj. In od kod je, od kod prihodi do Kozolca? Iz Stožic, mi odvrne. Komaj verjamem, morda dva, tri ali kakšen kilometer (zalogaj za Bolta) več hoje po nekaj centimetrov. Koliko časa pa hodi? Ja, zjutraj od doma, je vsaj malo zunaj, na zraku, svežem, bi skoraj natipkal, nazaj pa z avtobusom. Nisem je vprašal, od kod ji denar za mestne zelence, in ji izročil obljubljeno.

Ko je zagledala, kaj ji molim, je zavpila, ne, to pa ne, me je zagrabila za obe roki, ali se mi je zmešalo! Njen prijem je bil, kot bi mi vsako roko peresce ošvrknilo. Sploh je nisem čutil, le slišal, kako je njen glas umiral, ker so ga solze preglasile.

Sem ji rekel, zdaj pa na avtobus pa domov, pa naj bo mirna, pa naj name pozabi pa srečno. In kaj naj ona meni v zameno daruje? Težko kaj drugega kot željo po zdravju. In kdor z zdravjem zadovoljen ni ... Z dolgimi koraki sem jo pustil za sabo, ona z mojim, jaz z njenim prispevkom.

Kolikokrat se mi je primerilo, potrjevalo, da sem ob zgodbah sveta pretežno indiferenten, le kakšna gnusna pregovorna mi v misel šine, lepoto življenja pa si priskrbim ob srečanjih z usodami posameznikov. Ki živijo čisto blizu mene, ki hodijo z menoj vštric, razlikujemo se le po dolžini korakov.

Tam, na Čopovi, sedemnajst hipov pozneje, niti trznil nisem, ko sem z očesnim vogalom zapazil brez­nožnega prosilca na vozičku. Dobrota pač istega dne ne more imeti mladih. Nato sem se v banki ustavil, saj veste, osebne finance, se vračal po isti poti, šel že mimo invalida, pa se vseeno vrnil in mu spustil kovanec. Zaželel mi je lep dan. Itak je že bil in itak ti še naprej lep dan zaželi vsakdo in povsod, četudi zunaj ščije ali je megla do dna.

Razmišljajoč o denarju in sorodnem, sem zavil v knjigarno in si za kazen kupil štiri knjige, tega nisem storil že lep čas, kazen je bila vzgojna, saj mi je bilo denarja hitro žal.

Pot na izhodišče pisanja, no, izleta, je minila relativno mirno, prisopihavši na varno, pa sem se lotil težaškega razmišljanja, sem se z (bančnega) (po)dviga vrnil bogatejši ali revnejši. Bil sem ob evro za invalida, 50 evrov za knjige, dva smešna skandinavarska romana so mi vrgli v polivinilko in dve malarski monografiji o več stoletij ohlajenih slikarjih, eden je imel rad množične kmečke prizore, drugi je bil fantast. Le moralni zaostalež pa bi povedal, da je ženičici v dlan stisnil dvajset evrov. Jaz sem vedenjsko neoporečen in tega ne bom zapisal.

Seveda sem nekaj minut namenil tudi kolebanju, sem bil nategnjen ali pač ne. Nerodno bi mi bilo priznati, komu vse sem z denarjem že zvabil nasmeh na obraz. Mislim, posmeh, saj verjetno niso mogli verjeti, kako lahko me je nabrisati. Ja, gospodično sva s partnerko rešila z evri, ker ji je par minut pred srečanjem z nama voda odtekla, in to ne radenska. Da o možakarjih, ki jim je pravkar mati umrla, ne utrujam.

Ampak če bi kratkokorakajočo še enkrat srečal, pa če bi mi še enkrat isto zgodbo izjokala ali prodala, pa četudi pozabila, da se ne vidiva prvič, bi storil enako. In seveda ne povedal, koliko sem ji podaril. Le namig­nil, da je bilo veliko.

Glede na to, da je dobrota sirota, moramo sirotniki pač zase poskrbeti.