Za, proti, nekaj vmes

Telekom Slovenije je dragulj v kroni, državna zlatnina ali vsaj srebrnina – in kar je še podobnih živopisnih primerjav. V resnici je skupina z razmeroma korektnimi poslovnimi rezultati in opaznimi odškodninskimi zahtevki, ki se jo (je ne) prodaja že več kot desetletje: ker je v »nacionalnem interesu«. Ki je kaj? Polnjenje državnega proračuna, paradržavnih in zasebnih žepov z dividendami ali morda sodobne komunikacijske povezave?

Za prodajo. Največji »nacionalni interes« bi znal biti, da bi to državo tuji finančni trgi in domači davkoplačevalci kdaj še jemali resno. Če bo pri slednjih – po mestih na lestvicah koruptivnosti, ob igricah z Mercatorjem in ob podatku, da si država v letu in pol ni uspela, znala, hotela ... povrniti glasovalnih pravic v Telekomu, Aerodromu Ljubljana, Triglavu – to težko, si je po zatrjevanju samih finančnih trgov verodostojnost moč kupiti le s privatizacijo/prodajo. Z razdelitvijo vsega bilančnega dobička bo pot nazaj težja.

Proti prodaji. Telekomunikacije so infrastruktura. S prehodom v tujo last bi o razvoju odločali tujci. Ki so, tako pač je, tudi koruptivni (pri nakupih telekomov na Balkanu pa sploh) in ki jih vsaj v primeru finančnih skladov zanima samo zaslužek. S prodajo bi država v tem trenutku resda morda zaslužila milijardo evrov, a toliko bi ob umnem gospodarjenju v desetletju lahko zaslužila tudi z dividendami.

Nekje vmes. (Ne tič ne miš). Infrastruktura se v celinski Evropi ne prodaja v celoti. Države ali regije – ki so praviloma večje od Slovenije – ohranjajo nek delež, ki ne vpliva na kadrovanje in poslovodenje, vpliva pa na strateške usmeritve. Če drži, da bo pri brezpogojni prodaji/privatizaciji edino merilo cena, to vendarle ni dober obet.