Začasni premor

Vlada se je pogodila s policisti, ima pa odprto fronto s celotnim javnim sektorjem.

Objavljeno
27. maj 2016 22.02
Majda Vukelić
Majda Vukelić
Sporočilo notranjega ministrstva, da sta vlada in policija po dobrega pol leta, odkar traja policijska stavka, uskladili vsebino stavkovnega sporazuma, za zdaj ne pomeni prav veliko. Prvič zato, ker ne vemo, kaj vsebinska uskladitev v resnici pomeni, in drugič zato, ker ne vemo, kako se izraža v proračunskih številkah. In predvsem zato, ker policijska stran sporoča, da stavke še ni konec, le stavkovne aktivnosti bodo ustavljene. Iz tega je sicer mogoče sklepati, da vladna in policijska stran nista več tako vsaksebi kot takrat, ko se je razlika med zahtevami policistov in pripravljenostjo vlade štela v milijonih evrov. Zdaj gre po nekaterih informacijah za »nekaj« desettisočakov.

Predvidevamo, da bodo policisti pred podpisom sporazuma še zelo previdni. Pretekla ravnanja levih in desnih oblasti so jih naučila, da jim je vsaka do zdaj marsikaj obljubila, na koncu so ostali bolj ali manj praznih rok. Brez dvoma je povprečna plača policista na terenu, ki znaša 700 evrov, res mizerna. Prehitro smo najbrž tudi pozabili, da je bilo breme begunske krize, ki se, vsaj za zdaj, na naših mejah ne kaže več v takšnih razsežnostih, kot so se napovedovale, na policistih.

Če bo sporazum podpisan, to vladi daje začasen mir. Policijska stavka, najdlje trajajoča do zdaj, bo najverjetneje zgolj prekinjena. Kako bo potekala v prihodnje, ne vemo. Gotovo je tudi zadeva Koprivnikar sindikalnim prizadevanjem vzela nekaj zaleta. Zahteva nove razmisleke, kje se začne boj za primerno in dostojno nagrajevanje opravljenega dela in kdaj je ta zlorabljen.

Če se je vlada pogodila s policisti, bodo to gotovo »izrabili« drugi zaposleni v javnem sektorju. Vlada je mogoče res zaprla eno fronto, a si je s prekinitvijo pogajanj z javnim sektorjem o sproščanju varčevalnih ukrepov odprla veliko drugih. Sindikalni pritisk se ne bo sprostil.