Zadnji podpis

Eno zadnjih dejanj, ki jih je pred odločitvijo o odstopu opravil Miro Cerar v funkciji predsednika vlade z vsemi pooblastili, preden je vlada začela opravljati le še tekoče posle do izvolitve nove vlade, je bil podpis pod sklep, da se evropski komisiji odpošlje pismo.

Pismo, v katerem Slovenija na sto straneh niza argumente, zakaj bi se morala skrbnica evropskega prava postaviti na stran Slovenije v sporu o meji, in predvsem, kaj vse je kršila sosednja država Hrvaška.

Sporočila, ki jih je do zdaj pošiljala evropska komisija, niso spodbudna, saj razen načelne podpore stališču, da je treba spoštovati arbitražno odločbo, do zdaj še nismo slišali. Veliko več je bilo izgovarjanja in mencanja, kaj več od tega pa v prihodnjih treh mesecih niti ni mogoče pričakovati. Zato je najrealnejši scenarij, da bo Slovenija prisiljena sama iskati pravico pred Sodiščem EU.

Cerararjevo pismo evropski komisiji je, kot kaže, tudi zadnje njegovo večje dejanje, saj ga bo na prihodnjih volitvah, ki bodo verjetno izvedene v drugi polovici maja, nasledil nov obraz. V anketi, ki smo jo v Delu izvedli po odstopu predsednika vlade, se nakazuje, da skozi velika vrata v politiko vstopa župan Kamnika Marjan Šarec, ki v svojem mestu, daleč od pozornosti javnosti, snuje program in sestavlja ekipo.

Šarčeva strategija se trenutno zdi pravilna, ker se ne spušča v brezplodna soočenja s strankarskimi liderji, kakršnim smo bili priča v zadnjih dneh. In če se bo nadaljevalo v takem tempu vse do konca maja, bo Šarec, ne da bi iztrelil en sam naboj, prišel na opustošeno bojno polje strankarskih egomanov in med volivci pobral vso slavo. Pred slovensko javnostjo je po letih miru spet stresno in tudi vznemirljivo obdobje.