Letošnji kulturni praznik je bil poseben v tem, da kulturniki že dolgo niso bili tako enotni v presoji, česa nočejo.

Na kulturni praznik smo se s prijatelji srečali v kavarni, pili kavo in neobvezno debatirali. Veliko pozornost je vzbudila zgodba o vojnih veteranih v Bosni, ki so jo v preteklih dneh prinesle balkanske tiskovne agencije. Gre pa takole: srbski vojni veteran Slavko Rašević je postal tako reven, da ni mogel plačati niti računa za elektriko, zato si je moral denar sposoditi od soseda. Gre za vojaka, starejšega od 35 let, ki jih je država BiH nedavno upokojila, da je sprostila delovna mesta za »mlajše« vojake. Ker država menda nima denarja, jim pokojnin ni poslala, zato so padli v siromaštvo. Bošnjaški in hrvaški vojni veterani so zato ustanovili fundacijo za pomoč svojim srbskim »veteranskim kolegom«.

»To je bil šok ... Nekoč smo se streljali, zdaj nam pošiljajo denar,« je dejal nekdanji srbski vojak Rade Dželetović, ki je odgovoren za pravično razporeditev zbranega denarja, in Slavko Rašević ga je prejel prvi med njimi. Tej ugotovitvi je Dželetović dodal pripombo: »Ko smo bili stari šestnajst let, so nam politiki dali puške in nas prisilili, da se med seboj pobijamo, zdaj so nas s svojo ignoranco prisilili, da pomagamo drug drugemu.«

Kje je jedro sovraštva?

Mogoče bi slovenski kulturni praznik 2012 lahko vseboval spoznanje, da je imel akademik Tine Hribar prav. Oktobra 2010 je v pogovoru za Delove Poglede povedal tole: na eni strani sem eksistencialni človek, enak z vsemi, na drugi strani sem v vlogi spreobračevalca, revolucionarja, ki se navzven žrtvuje, obenem pa je tudi ubijalec.

Letošnji kulturni praznik je bil poseben v tem, da kulturniki že dolgo niso bili tako enotni v presoji, česa nočejo. Močno bi pretiravali, če bi rekli, da kulturniki po ukinitvi ministrstva za kulturo ne bodo mogli plačevati računov za elektriko. Mnogi celo menijo, da se je v kulturi javni denar zapravljal preveč potratno in nesorazmerno. Toda gre za simbolno razsežnost in zdi se, da bolj velja drugi del bosanske zgodbe, namreč bojevali smo se za državo, v kateri smo videli več kakor le birokratski aparat, v njej smo videli »formativ slovenstva« in »ontološko entiteto« (Grafenauer), zdaj pa ta z razpustitvijo kulturne institucije sporoča, da smo proračunski izdatek, ki se ga odreže tako, kot kirurg odreže rakasto tkivo.

Slovenija je »dvajset let potem« prišla do zanimivega vozlišča, in če že govorimo o simbolni ravni, si je prav iz simbolnih razlogov težko predstavljati bolj primernega mandatarja kakor osebo, ki sta jo (ko je bila v vojaškem zaporu) kultura in intelektualno občestvo postavila v simbolno sredico druge slovenske pomladi in nove države, ki je sledila. Od takrat se je v Sloveniji zgodilo veliko »tranzicij«. Prišlo je do gospodarske tranzicije, privatizacije (celo tajkunizacije). Postala je del evroatlantskih integracij, članica EU, del evrskega monetarnega območja itn. Nikoli v tem času pa kljub več poskusom ni bilo mogoče simbolno zlomiti trdovratne bipolarne zveze med levico in desnico.

Simbolna pripadnost dvema izključujočima se blokoma je na ravni političnih povezav tako močna, da iz volilne igre praviloma izpadajo stranke in gibanja, ki se pred javnostjo ne poklonijo starim ideološkim zameram. Tudi Janšev mandat, ki se začenja, je v očeh privržencev predvsem razumljen kot zmaga »novih sil« nad strankami sil kontinuitete in manj kot programska koalicija za izhod Slovenije iz krize. Pot SDS do mandatarske stranke je bila zadnja tri leta s sistematičnim rušenjem vsega možnega (tudi strukturnih reform) boj podobna iracionalnemu vojaškemu pohodu kakor racionalni politiki. Tudi meteorski Jankovićev prodor in relativna zmaga nimata pravega racionalnega oprijemališča v politični vedi kot taki, temveč se kažeta kot levičarski refleks z enim samim namenom: ustaviti napad SDS in onesposobiti »sovražnika demokracije«. Kaj je pravi razlog, da taka politika v Sloveniji uspeva na tako širokem političnem in družbenem vzorcu?

V globokem človekovem breznu

Odgovor in pojasnilo, zakaj ima dr. Tine Hribar prav, bi mogoče lahko našli pri predsedniku države dr. Danilu Türku in izjavi, ki mu je nehote ušla 8. marca 2009, ko ga je SDS že resno oblegala z ideološkimi orožji. Na vprašanje, kako komentira množično in sveže odkrito grobišče v Hudi jami, je ob dnevu žena odgovoril: »Danes sem tu zaradi prvorazredne teme in o drugorazrednih temah ne bom govoril.« Naj je v nadaljevanju še tako pojasnjeval, kaj je mislil, četudi je obiskal Hudo jamo in položil venec: to je bila simbolna točka, nacionalno soočenje s travmatično izkušnjo, ki je bila močnejša od funkcije predsednika države, in triumf politične desnice je bil popoln. Z verige so ušli bulmastifi sovražnega govora, ideološkega sovraštva, tudi »druga stran« je na anonimnih spletnih blogih ljudi spet pošiljala na odstrel v Rog in podobno. To je vozlišče z najmočnejšo, tako rekoč atomsko energijo, ki v Sloveniji povzroči, da noben argument ni več mogoč, nobeno pojasnilo dovoljeno, ko ljudje, stari in mladi, duhovno oslepijo za karkoli drugega kakor za svojo resnico in za svoje iracionalno sovraštvo.

Dejansko gre za resnico, ki govori o temeljni in najgloblji osebni travmi, ki je v drugi svetovni vojni in po njej preoblikovala usode večine Slovencev. Kar se je nekoč (tudi v obdobju industrializacije in kapitalizacije Slovenije) kitilo pod zastavo dveh taborov, se je v vojni polilo z lastno krvjo bodisi po okupatorjih (na primer nedolžni talci) bodisi v državljanski vojni (komunisti, partizani, četniki, domobranci ...). Komunistični povojni poboji so zadnje poglavje »bratomorja«, iz katerega se ni moglo roditi drugega kakor travmatiziranost, iracionalna bolečina, občutek zavrženosti in neskončno sovraštvo do morilcev »očeta« kot simbolnega lika za vse, kar nam v življenju daje občutek varnosti, miru, sprejetosti in nam pove, kaj je prav in kaj narobe.

V tem ima Hribar prav, ko je v svoji knjigi (Ena je groza) za Slovenijo odprl Ojdipovo zgodbo, ki se je s svojo grozo lahko soočil le tako, da si je iztaknil oči. Zadal si je bolečino, da bi se nekako rešil svojega dejanja: ubil je očeta, poročil svojo mater in stvari so se zgodile v nevednosti in brez takšnega namena. Slepota, če sledimo Ojdipovemu liku, je tudi nezmožnost videti to, kar tragedijo lahko preseka - to pa je sprejeti odgovornost, jo racionalno deliti z drugimi in se podrediti zakonu, temu, kar je prav, v govorici moderne države je to zakon vladavine prava.

Nobeno naključje ne more biti, da so se različno misleči »ustanovni očetje« slovenske države leta 1997 poenotili v daljši izjavi, imenovani Ura evropske resnice za Slovenijo. Zahteve, ki so bile postavljene, spadajo v repertoar povojnih travm: obsoditi povojne zločine, sestaviti seznam žrtev in ljudem vrniti dobro ime, kulturno označiti grobišča, razveljaviti politične sodbe, dosledno uresničiti ustavno delitev vej oblasti, razčistiti postopke in »mahinacije« v času tranzicije in dokončno stopiti na pot pravne države. Spoprijeti se z »nesnažno prakso ljudi kontinuitete, ki so svoj nekdanji politični monopol v procesu lastninjenja transformirali v monopol kapitala«; dokončati je treba denacionalizacijo in s Cerkvijo skleniti evropsko primerljiv sporazum o lastninskih in odškodninskih vprašanjih; slednjič, Slovenija mora namesto navidezne dobiti pravo medijsko svobodo in pluralnost.

V desetih letih po tem se je slika kontrastno spremenila in tisti, ki so predstavljali »ponižane in razžaljene«, so ponovili vse napake. Ostalo je odprto, kdaj bodo »očetje države« ponovili apel in dvignili svoj glas. Čeprav z zamudo, toda zgoditi se je moralo spet pri kulturi in prav njeni predstavniki (Veno Taufer) so že tarča gnusnih, a standardno značilnih diskvalifikacij poklicnih medijskih morilcev.

Ekonomija kulturni projekt

Izkušnja bosanskih vojnih veteranov »z vseh strani« je povedna. Predvsem pa je globoko osebna, kakršne so vse travme, ki nas v življenju doletijo. Nihče se nam ne opraviči, ker so bili naši starši mučeni v koncentracijskih taboriščih, ubiti v gramoznih jamah, na Teharjah, na Golem otoku, v Crngrobu ali v roških gozdovih. Nihče se ne opraviči ljudem, ki so zaradi otroških travm zamudili priložnost za osebnostni razvoj, za dobro šolanje, kariero, celo za mladost. Toda takšno je življenje in Ojdipova zgodba o umoru očeta je večna in ne velja le za Slovenijo in njeno politiko. Zato je pomembno zgodbo bosanskih vojakov videti v zadnji Dželetovićevi pripombi: »Ko smo bili stari šestnajst let, so nam politiki dali puške in nas prisilili, da se med seboj pobijamo, zdaj so nas s svojo ignoranco prisilili, da pomagamo drug drugemu.«

Družbeni problem Slovenije se bo bržkone pravilno odprl, ko bo v ospredje prišel sum, da bi po upokojeni generaciji poklicnih levičarjev iz njihovega cvetobera lahko dobili generacijo prav tako poklicnih desničarjev, ki živijo od ran, vojn in sovraštva, ki jih neprizanesljivo prinaša življenje. Zato je tako pomembno, da se je ob Prešernovem kulturnem prazniku spet začelo govoriti o vseh vrstah, tudi o politični kulturi. Tudi ekonomsko reševanje Slovenije je pravzaprav povsem očitno kulturni projekt, ki je lahko uspešen le, če se bodo v njem poenotili veterani »z vseh strani«, čeprav so se doslej v različnih vojnah in v dobro vojnih dobičkarjev gledali prek puškinih cevi. Kakor leta 1988 bi prvi na barikadah morali spet stati kulturniki in intelektualci.