Tiskane izdaje
Žalostnih zgodb iz Maribora kar ne zmanjka. Zdaj smo priča zadnjim prizorom drame propadanja mariborskega vinarja Vinag. Podjetje se je znašlo v stečaju, vinograde pa v zadnjem trenutku pred propadom rešujejo okoliški vinarji in kmetje. Ogrožen je tudi lepi vinograd na Piramidi, ki daje Mariboru značilno podobo in kjer raste odličen renski rizling. Trta je bila tam prej kot mesto pod njo, pravi mestni viničar.
Zgodba Vinagovega propada je predolga in prezapletena, da bi jo na tem mestu obnavljali, vključuje pa vse elemente slovenskega gospodarskega zatona, od tajkunov, medijskih ambicij do političnega vmešavanja. Zadnji lastnik Vinaga je bil znani mariborski podjetnik Leo Ivanjko, sin še vplivnejšega Šimeta Ivanjka, nekdanjega dekana mariborske pravne fakultete in častnega konzula Hrvaške.
Nekoč mogočno podjetje, ki je v zlatih letih Jugoslavije na jug skupne države izvažalo vagone vina, se v samostojni državi ni najbolje znašlo. Zaradi slabše kakovosti vin in neustreznega trženja je ugled izgubila blagovna znamka, obnova vinogradov je zastala že v devetdesetih letih, podjetje pa so dokončno potolkle kolobocije njegovih zadnjih lastnikov, ki so se namesto z vinarstvom ukvarjali, denimo, s kupovanjem časopisa Večer.
Če je imel Vinag še pred leti v obdelavi 210 hektarjev vinogradov, jih je v stečajni masi zdaj le še dobrih osemdeset. Nekateri so v tako slabem stanju, da zanje v stečajnem postopku ni bilo nikakršnega zanimanja. »Šokiran sem, kako malo vinogradov ima Vinag in kako zanemarjeni so,« je povedal eden od vinarjev, ki si je na povabilo stečajne upraviteljice ogledal nasade trte. Podobno so povedali tudi drugi strokovnjaki. Najbrž za vinarja res ni hujšega kot pogled na zaraščen vinograd.
Prav tako žalostna je usoda stare mestne kleti, ene največjih v Evropi, ki se razteza pod samim mestnim središčem. V obupu, da bi napraskali nekaj denarja, so pred stečajem izrezali celo orjaške železne cisterne in jih prodali za staro železo. Vinske arhive so zaplenili upniki, kolikor ga jih je še ostalo, stari leseni sodi iz slavonskega hrasta pa se prazni sušijo in propadajo.
Z vsako tako epizodo mesto Maribor izgublja košček svoje bogate identitete. Vinag je bil včasih pojem. Špricar iz mariborčana nekaj samoumevnega. Pogled na s trtami poraslo Piramido tudi. Ponosni smo bili na veliko in lepo vinsko klet.
Kot da nič več ni varno pred propadom. Kako lahko v mestu, tako zaznamovanem z vinom, propade Vinag? Kako lahko v mestu s takšnimi naravnimi danostmi propada Športni center Pohorje? V časih, ko farmacevtska industrija cveti, pišemo o agoniji mestne tovarne zdravil Marifarm. Vemo, kaj se je zgodilo z nadškofijo. Ali nas bo, Mariborčane, res le še nogomet držal pokonci?
