Zadnji vlak

Theresa May je od britanskega parlamenta končno dobila zeleno luč za začetek izstopnih pogajanj z Evropsko unijo. Toda uspešen zaključek dolgotrajnega procesa sprejemanja zakona o uveljavitvi 50. člena lizbonske pogodbe je prinesel novo negotovost v obliki pobude za razpis referenduma o neodvisnosti Škotske. Šlo je za najnovejši opomin, kako občutljiva ostaja politična situacija na Otoku pred začetkom pogajanj z EU.

Grožnja novega referenduma o škotski neodvisnosti nikoli v resnici ni izginila. Prikaz normalnosti v odnosih med Londonom in Edinburgom, ki je sledil neuspelemu plebiscitu leta 2014, na katerem je 55 odstotkov Škotov zavrnilo nacionalistični poziv k odcepitvi države od Združenega kraljestva, je bil predvsem predstava za javnost. V njej sta sodelovali tako britanska vlada kot škotska narodna stranka (SNP), vsaka zase prepričani, da ohranjata vsaj en korak prednosti pred drugo. Prednosti, ki ne bi bila smiselna, če ne bi vsaka od njiju po tihem verjela, da vprašanje škotske neodvisnosti ni rešeno.

Lanski referendum o prihodnosti države v EU, na katerem je 62 odstotkov škotskih volivcev glasovalo proti brexitu, je to spoznanje še dodatno okrepil. Brexit po mnenju nacionalistov dokazuje, kako je Škotska izgubila svoje mesto v britanskem političnem sistemu. Nedavna odločitev britanskega vrhovnega sodišča, da vlada v Edinburgu ne more preprečiti izstopa iz EU, po besedah škotske prve ministrice Nicole Sturgeon kaže, »kako je Škotska ostala brez glasu«. Položaj, v kakršnem se je znašla, postavlja »temeljna vprašanja, ki presegajo britansko članstvo v Evropski uniji«, je prepričana vodja SNP. Rešitev, ki jo predlaga za nastali položaj, je nov referendum o neodvisnosti, na katerem bi Škoti dobili priložnost, najverjetneje kmalu po koncu pogajanj o brexitu, da spet glasujejo o vprašanju, o katerem so se nazadnje izrekli pred tremi leti. Sturgeonova je očitno prepričana, da jo brexit lahko privede do rezultata, ki je še vedno ultimativen cilj njene stranke.

Ne gre pozabiti, neodvisnost je po logiki SNP neizogibna. To je edino vprašanje, pri katerem stranka resnično ve, kaj govori. Pri vseh drugih njeni odgovori ne odstopajo bistveno od povprečja, na kar kažejo tudi neuspehi njene vlade, ko pri uresničevanju predvolilnih obljub. Vprašanje je, kakšen rezultat bo stranka zabeležila na prihodnjih regionalnih volitvah. Njena prevlada morda ne bo več samoumevna. V tem pogledu SNP lovi še zadnji vlak. Kljub samozavesti nacionalistov je še vedno velika verjetnost, da Škoti tudi drugič ne bodo glasovali za odcepitev od Združenega kraljestva. Večina ljudi niti podpira ideje o novem referendumu.

Tudi če bi se to na koncu res zgodilo, primerjave z glasovanjem na britanskem referendumu ne bodo preveč koristne. Države, ki sestavljajo britansko unijo, pač vežejo bistveno trajnejše kulturne, politične in ekonomske vezi kot države, ki so del EU. Ne glede na to, ali bo brexit trd ali mehak, Škotska, po vseh kazalnikih sodeč, z odcepitvijo izgubi več kot pridobi.