Zadnji žebelj v krsto

Slovenski državni vrh je na obisk povabil črnogorskega premiera, čeprav se ta spopada z vse glasnejšimi protesti in pozivi k odstopu. V Ljubljani so se ne glede na dvomljiv sloves Mila Đukanovića odločili, da bodo podprli proces vključevanja Črne gore v evroatlantske povezave. Navsezadnje se očitno tudi v Bruslju ne sprašujejo več, ali je Črna gora, ki je po Hrvaški prevzela štafetno palico širitve, že zrela za vstop v Evropsko unijo. Črna gora je v pogajanjih z EU odprla več kot polovico poglavij, pri vključevanju v zvezo Nato pa je tik pred ciljem.

Ker se je Đukanović po zadnjih volitvah tretjič povzpel na premierski stolček in si zagotovil imuniteto, je dvom o očetu črnogorskega naroda ostal zvezda stalnica. Brez grehov ni niti večina opozicije, ki ji ustreza, da je država v lasti strank in da v njej deluje plemenska ureditev. Povabilo Đukanoviću je medvedja usluga protestnikom, ne bo pa vplivalo na razvoj »demokracije« ne v Črni gori ne na Balkanu. Sloveniji ne bo ne v škodo ne v korist, da je Đukanovića sprejela z najvišjimi častmi.

V igri so višji interesi, kot je prizadevanje manjšine protestnikov, da bi stopili na rep organiziranemu kriminalu in korupciji. To je jasno tudi Đukanoviću, ki je zaigral na karto merjenja moči med Washingtonom in Moskvo. Ne glede na to, ali Rusija res stoji za protesti ali ne, kot trdi Đukanović, ni nobenega dvoma, da hoče ohraniti vpliv na Balkanu in da vstop balkanskih držav v Nato ni v njenem interesu. Res je tudi, da imajo velikosrbske ideje še vedno domovinsko pravico v Črni gori, njihovi nosilci pa bi radi zavrteli kolo zgodovine nazaj.

Sprejem Črne gore v Nato bi nemara res pripomogel k večji varnosti in stabilnosti na Balkanu. Predvsem bi zabil zadnji žebelj v krsto prosrbske opozicije, ki ni prebolela razpada srbsko-črnogorske zakonske zveze.