Tiskane izdaje
Slovenija z dinamično gospodarsko rastjo že nekaj let preseneča domače (Umar, GZS itd.), še bolj pa tuje (evropska komisija, ECB, IMF, EBRD itd.) napovedovalce prihodnosti. Vse te eminentne institucije so namreč še nedolgo nazaj predvidevale, da lahko naše gospodarstvo do leta 2020 zraste kvečjemu za 1,5, morda dva odstotka na leto - v praksi pa so (bile) te številke tudi vsaj dvakrat višje.
Kot kaže, je naš makroekonomski splet (rast BDP, inflacija, rast posojil in naložb itd.) v neskladju z običajno logiko iz učbenikov makroekonomije in tudi v nasprotju z utečeno zgodovinsko prakso. Ni ga mogoče pojasniti z normalno ekonomsko teorijo, to je zagonetka, je tako rast BDP za Delo pokomentiral tudi nekdanji guverner in minister Mitja Gaspari. Recimo, podobno smo rasli že pred dobrim desetletjem, a tedaj se je naše gospodarstvo že pregrevalo - saj smo hkrati dosegali do 30-odstotni letni porast bančnih posojil, se jezili nad šest- ali sedemodstotno stopnjo inflacije in na veliko gradili avtocestni križ. Zdaj pa tigrovsko rastemo ob rekordno nizki inflaciji, posojila podjetjem se bolj ali manj krčijo, tudi rast naložb je zelo zmerna, še sploh ko gre za infrastrukturo in porabo evropskih sredstev. Vse to so simptomi, da se slovensko gospodarstvo zdaj ne pregreva, pa čeprav v Bruslju menijo drugače.
Nam pa zgodovinsko rekordna, kar 12-odstotna rast izvoza pokaže, da Slovenija nadpovprečno uspešno izkorišča tuje povpraševanje, napihnjeno z večtisočmilijardno poplavo dolarjev in evrov, ki sta jih natisnili ameriška in evropska centralna banka. A ta čudežna pipa se počasi zapira, kar znižuje naš potencial za rast in pomeni ob neugodnih demografskih trendih še dodatno tveganje za prihodnji razvoj.
Na potezi je torej daljnovidna ekonomska politika, in sicer na več ravneh. Eno je (še) večji poudarek vsem naložbam - zasebnim, javnim, tujim, infrastrukturnim - saj v Sloveniji še vedno veliko premalo investiramo v projekte z visoko dodano vrednostjo. Drugo pa je tudi umna politika delitve: država mora poskrbeti, da sadove rasti lahko užijejo vsi, tudi najranljivejši sloji, obenem pa rast plač, pokojnin in socialnih transferov ne sme preseči rasti produktivnosti. Produktivnost je torej ključ do vzdržne rasti in blaginje.
Sicer pa naše gospodarstvo po globokem dvojnem padcu v obliki črke W zdaj neprekinjeno raste že vse od konca leta 2013. Zanimivo, to sovpada s takrat izvedenimi stresnimi testi in večmilijardno dokapitalizacijo bank. Od tedaj je slovenski gospodarski stroj povsem deplasiral, povozil predpostavke teh testov. Spomnimo, teste sta organizirala Banka Slovenije in ministrstvo za finance na zahtevo evropske komisije in ECB, obveljali pa so hudo sporni rezultati družbe Oliver Wyman, zasnovani na domnevi, da Slovenijo od leta 2013 čaka huda recesija s skoraj desetodstotnim padcem BDP do konca 2015. Na podlagi te »analize« in po njej izračunanega kapitalskega primanjkljaja v bankah je država po tujem diktatu tudi porezala lastnike podrejenih obveznic. Za to hudo napovedovalsko šlamastiko ni sicer še nihče odgovarjal ali je popravil.
