Zagrebška amputacija

Kdor bi ocenjeval, da je odstop bodočega veleposlanika v Zagrebu Aleksandra Geržine presenečenje, se ne bi mogel bolj motiti. Le pozorno je bilo treba spremljati na videz nepovezane dogodke: koga poslati v Zagreb, okoliščine arbitražne afere in opozoril, da slovenska diplomacija tone pri nerazumljivem vztrajanju, da sta Zahodni Balkan in Rusija osrednja in vsemogočna cilja zunanje politike.

Geržina se je znašel v prepletu teh dogodkov. Jasno je bilo, da nima podpore predsednika republike, zunanji minister ga ob očitkih iz poročila diplomatskega nadzora ni odločno vzel v bran in jasno je bilo, da je njegov pogled na politiko do Balkana precej drugačen od regionalne »misije« šefa države in vrha MZZ.

Temu moramo prišteti še dejstvo, da je vrhu ministrstva ustrezalo, da zapusti centralo v Ljubljani, kjer je s svojimi idejami, na kaj naj se osredotoči zunanja politika (v srednjeevropski in alpski prostor, višegrajska skupina), izzival ključne odločevalce. Očitki, ki so v zadnjih tednih leteli na njegov račun in neuradno nezadovoljstvo predsedniških dvorov z njegovo izbiro, so imeli še eno posledico: Zagreb je vedel, da k njim prihaja človek omejenega manevrskega prostora, že doma amputirani veleposlanik. Kar je – glede arbitraže – za Hrvaško zelo dobrodošlo. Zaradi vsega tega ne bi mogel delovati kot veleposlanik s polno močjo, avtoriteto in podporo ključnih zunanjepolitičnih igralcev. Prej nasprotno, najbrž bi ga v Zagrebu – tako kot že koga pred njim – delno »odklopili«. Umik je torej ustrezna in tudi človeška poteza, čeprav bo zagrebško veleposlaništvo v ključnih mesecih brez glave.

Je tudi opozorilo premieru, da je čas za spremembe. Za začetek z novo postavitvijo zunanjepolitičnih ciljev, od katerih bo imela država vsaj kakšno korist. Ki jo je mogoče prešteti tudi v evrih.