Zahović bi mu le pomagal

Ideja nacionalne nestrpnosti je le vnaprejšnje iskanje alibija za 
morebiten neuspeh.

Objavljeno
23. november 2011 19.14
Posodobljeno
23. november 2011 19.18
Jernej Suhadolnik, šport
Jernej Suhadolnik, šport
V zadnjem času je Slovenijo preplavil ocean nacionalno nestrpnih mnenj, ki ni obšel nobenega področja civilnodružbene sfere, kaj šele politike. Da ne bo pomote, to zmotno oceno bi si lahko ustvaril marsikateri pavšalni opazovalec slovenskega prizorišča. Nekateri na srečo kakovosti življenja manj vplivni subjekti namreč marljivo poskušajo ustvariti nacionalno nestrpno okolje v žepni državici, v kateri lahko po njihovem mnenju delujejo po zakonitostih svobodnega trga in popolne konkurence le avtohtoni Slovenci, kdorkoli naj bi že to bili.

Pri tem ne gre (le) za politiko in tekočo predvolilno kampanjo. Ta, za njene idejne očete pogosto pogubna zamisel je ugledala luč v veliko manj usodnem, a zelo vplivnem nogometnem miljeju, potem ko je postal novi nogometni selektor nekdanji domžalski trener Slaviša Stojanović. Nogometni selektor ima v sleherni državi močan neformalni vpliv; večjega imajo le premier, predsednik uprave največje multinacionalke ali kakšen ideolog iz zakulisja. Na las podobno je (bilo) v Sloveniji, le spomnimo se ulic največjih mest, potem ko so tedanji kapetan Robert Koren in druščina izločili »nepremagljivo« velesilo Rusijo. Zgodovinski podvig Slovenije, ki je po odmevnosti zasenčil celo obisk Billa Clintona, je nakazal, da bi lahko presegli delitev na črne in rdeče, arijce in južnjake oziroma na naše in vaše. Toda očitno ni tako.

Morda gre za poceni rešitev ad hoc za zaščito integritete sedanje nogometne oblasti, vendar ta filozofija še nikdar v zgodovini ni nikogar osrečila. Še več, morda gre le za vnaprejšnje iskanje alibija za morebiten neuspeh v kvalifikacijah za naslednje svetovno prvenstvo, ki ga bo leta 2014 gostila domovina romantičnega nogometa Brazilija. Češ, saj nismo mogli storiti več, ko pa ste nas ves čas napadali s »slovensko idejo«.

Če bi bilo res tako, bi morali kršitelje 63. člena slovenske ustave kaznovati. Vsakršno spodbujanje k narodni, rasni, verski ali drugi neenakopravnosti je namreč protiustavno. Toda, kdo je ravnal »protiustavno«? Mar tisti mediji, ki zagovarjajo tezo, da bi se morala vrniti v reprezentanco Milivoje Novaković in Aleksander Radosavljević, ki ju je izpustil prav Stojanović!? Mar je to nekdanji as Mile Ačimović, ki je opozoril na pomanjkanje izkušenj novega selektorja!? Mar je to Zlatko Zahović, najboljši nogometaš, kar jih je proizvedla Štajerska, ki misli podobno in dodaja, da bi morali Stojanoviću pomagati, ker ga pač tri leta ni bilo na sceni, karkoli že to pomeni? Morda je kršilo ustavo le nekaj »bedakov« na spletnih forumih, kakor bi rekel predsednik NZS Aleksander Čeferin, toda odgovorni ne bi smeli upoštevati anonimnežev.

Žal, toda trgovcem z idejo nacionalne nestrpnosti na slovenskih tleh je nasedel še kdo, ki pa mu žaloigra po takšnih nestrokovnih, v tem primeru nenogometnih taktih ne bo prinesla dolgoročnega uspeha. Kdo ve, morda pa kdo potrebuje »pozitivno diskriminacijo«, kakor v ekonomiji in pravu rečemo pojavu, ko je neka skupina privilegirana.