Tiskane izdaje
Prednovoletno darilo, ki ga je Slovenija dobila iz Bruslja z napovedjo hrvaškim vinarjem všečne rešitve za priznanje njihove pridelave terana, je hladna prha za vse, ki so še verjeli v pravni red in institucije Evropske unije. Slovenski zaščiti terana, uveljavljeni pred dvanajstimi leti, sosednja Hrvaška pred tremi leti in pol, ko je vstopala v evropsko družino, ni nasprotovala. Uradno sploh ni izkazala želje po enakem ali vsaj podobnem poimenovanju kakšnega svojega vina. Toda dobro poučenim je znano, da je to namero imela, a je ob takratni oblasti v Bruslju bilo jasno, da ne bo želenega izkupička. Ker so bila in so še pravila nedvoumna in so jih bili pripravljeni tudi spoštovati. Vsaj tak je bil vtis.
Danes, ko na slovenskem resornem ministrstvu zajemajo sapo in po svoje še kar ne morejo verjeti, da se pri tako čisti in nesporni pravici do lastništva blagovne znamke teran tako lahko grdo zapleta, je tudi najnaivnejšim najbrž jasno, da je tudi tu dala svoj pečat umazana politična igra.
Spoznanje, da so jim v zakulisju ves čas sosedje v spregi z bruseljskimi uradniki minirali zaščito terana, je boleče. Še posebno ob namigih in napovedih, tudi aktualnega komisarja, politika iz Irske, kako je zgodba s teranom ob vseh znanih dejstvih in upoštevanih pravilih rešena. Njegov obisk v Sloveniji letos poleti pa naj bi bil potrditev tega, da vinarji na Krasu lahko zadihajo s polnimi pljuči, brez strahu za svoj teran in z njim povezano usodo svojih družin.
A po vsem, kar so doživljali in videli pri sosedih, ki so v posmeh vsemu še naprej brezsramno prodajali svoj istrski teran, ko se za kršitve evropskega pravnega reda, na katere so jih opozarjali tudi slovenski inšpekcijski organi, niso zmenili njihovi uradni nadzorniki, je ostajal dvom. Upravičeno. Tako kot se upravičeno sprašujejo, kolikšna je (bila) cena za izsiljeno kršitev pravil, ki očitno veljajo za nekatere bolj kot za druge.
