Tiskane izdaje
V Sloveniji imamo več kot tisoč medijev, ki pa zaradi deformirane profesionalne ustrojenosti ustvarjajo izjemno izmaličeno medijsko krajino. Primat na televizijskem trgu ima finančno najmočnejša komercialna televizija, medtem ko javni servis sramežljivo caplja za njo. Seveda ni njegova naloga, da bi tekmoval s komercialko, zagotovo pa mora utrjevati standarde in kakovost. Biti mora torej privlačno drugačen.
V to anomalično televizijsko ponudbo se bo jeseni vtkal nov velikopotezni projekt, ki ni sporen zaradi lastne pojavnosti, temveč zaradi načina nastanka. Novo televizijo namreč ustanavlja podjetje, ki je v stoodstotni lasti podjetja, ki je v večinski državni lasti. Od tod tudi oznaka, da gre za državno televizijo.
Poleg tega novo televizijo formira komunikacijski gigant. V spektru njega in z njim povezanih družb je vse, kar vsaj malo diši po komunikaciji – od stacionarne in mobilne telefonije do spletnega brskalnika in telefonskega imenika, oglasnih zaslonov na ljubljanskih mestnih avtobusih in v nakupovalnih središčih ... Ima drugi najbolj obiskan spletni portal v državi, zdaj pa bo dobil še televizijo. To, da jo na noge postavlja državno podjetje, je v družbah z razvito medijsko kulturo in trgom najmanj nenavadno. Država je namreč ustanoviteljica javnega servisa in tiskovne agencije, toda oba medija imata svoja zakona, ki delujeta kot varovalki pred apetiti oblasti. Pri novi televiziji te »posebne obravnave« ne bo.
Kljub vsemu naštetemu pa se na vprašanja, ali je ustanovitev televizije v takšnih okoliščinah sploh mogoča, odgovarja parcialno ali se »odgovore« celo sproti prireja zakonodaji. Ta namreč govori o tem, da sta telekomunikacijska in televizijska dejavnost nezdružljivi. Govori o tem, da sta nezdružljivi tudi oglaševalska in televizijska dejavnost. Poleg tega govori o omejitvah lastništva. Če so pri telekomunikacijah dovoljene izjeme, je pomenljivo, da je resorni minister (bil) skeptičen do tega, da bo telekomunikacijsko podjetje izdajalo televizijo. Če pri oglaševanju izjem ni, je pomenljivo, da bodo, zgolj predvidevamo, oglaševanje pač z enega prenesli na drugo (hčerinsko) podjetje in tako zadostili zakonskim pogojem. In če pri lastništvu medijev obstajajo določene omejitve, bodo te veljale le parcialno. Če nam ni treba člena zakona prebrati do konca, ker bi nas lahko oviral na poti do želenega cilja, se pri branju pač ustavimo na »pravem« mestu.
Tudi mednarodni čuvaji neodvisnega novinarstva so nad takšnim početjem že dvignili obrvi. Organizacija Novinarji brez meja je izrazila zaskrbljenost, da bi se s prihodom nove televizije lahko okrepil vpliv vladajoče politike v medijih, še večji vzrok za alarm pa vidi v tem, da je vlada sredi mandata razrešila člane nadzornega sveta nacionalnega servisa (imenovane v času prejšnje vlade), čeprav zakonodaja instituta razrešitve – prav zaradi nevarnosti posegov politike – ne predvideva.
V čigavem interesu je torej takšno lomastenje po slovenski medijski krajini? Zagotovo ne v javnem. In za popoln odgovor ni treba iti po sledi vseh pravnih anomalij; zadošča že skrben vsebinski pregled komunikacijskih platform porajajočega se »supermedija«.
