Zakon pravi: Si le prekerka!

Sem Tina in sem prekerka! Zaradi tega nisem vesela, nisem pa niti pretirano slabe volje. Ves čas sem namreč imela srečo s sodelavci, od katerih se še vedno lahko učim, in uredniki, ki mi dovolijo pisati o po mojem mnenju za družbo pomembnih temah. Imam mesečni pavšal, moje obveznosti pa so enake kot pri zaposlenih. Brez tega bi bil moj pogled na prekerstvo gotovo drugačen. Tako pa sem raje prekerna novinarka kot redno zaposlena, denimo, predstavnica za stike z javnostmi.

Toda nisem noseča tako kot kolegica, ki bo zato, ker je prekerka, menda dobila okoli 500 evrov porodniške. Pa čeprav državi na mesec plačuje več kot 450 evrov. To je za zakonodajalce pravičen sistem. Prav tako nisem pogosto bolna. Na srečo. Bolniška bi mi pripadala šele 31. delovni dan. Tudi to je očitno za državo sistem, ki ne potrebuje sprememb.

Ni prav, da smo za enako delo plačani manj. Občutek izkoriščanja je najhuje, kar lahko doleti mlade. Tudi redno zaposlene. Plačna nesorazmerja namreč niso problem le javnega sektorja, ampak tudi medijskega prostora. Kar pa tudi ne pomeni, da si vsak prekerec zasluži zaposlitev. Sistem v medijskih hišah je že več let zgrešen: večina, ki je prišla, je ostala, čeprav jim odgovornost in ideali novinarstva ne pomenijo nič. In to se ne bo dobro končalo, ne za medije ne za novinarstvo. Kje so časi, ko so se začetniki morali izkazati mentorjem prav v vseh redakcijah.

Vse to mi je bilo jasno, ko sem zaprosila za status samostojne novinarke. Nisem pa takrat niti pomislila, da se bom kot honorarna novinarka znašla na sodišču zaradi zasebne tožbe. To je proti meni, mladi prekerni novinarki, vložil stari maček, pravnik po izobrazbi, pri tem pa najel prav tako prefrigano odvetniško pisarno. Pravi, da sem mu okrnila ugled, za kar zahteva 25.000 evrov. Koliko časa bi redni honorarni novinar varčeval, da bi se nabralo toliko denarja – torej malo manj kot je nekdanji predsednik uprave Dela bruto zaslužil v enem mesecu, pri tem pa ponavljal, da denarja za zaposlitve prekercev ni – ne bomo računali. Govorimo pa o več kot desetletju. To pišem, ker smo takoj po prejemu tožbe začeli brati zakone. Kmalu je bilo jasno, da nimam prav nobenega zagotovila, da določbe obligacijskega zakonika, po katerih je delodajalec odškodninsko odgovoren za delavca, veljajo zame. Sem namreč le prekerka! Kakor koli, Delo je nazadnje podpisalo aneks, po katerem bo krilo vse morebitne tožbe proti meni, če bom delo opravljala po novinarskih standardih.

In za to gre. Pasti so veliko večje kot »zgolj« nepriznavanje socialnih pravic. Gre za osnovne pogoje dela in brez njih bomo novinarji vse prej kot psi čuvaji. Kljub temu država še naprej vztraja pri svoji (ne)politiki, ki to omogoča, lastniki medijev pa to pridno izkoriščajo. Pa čeprav smo mediji tisti, ki si vedno znova vzamemo pravico soditi, kaj je prav in kaj ne. Za našo verodostojnost bi bilo zato nujno, da najprej počistimo pred svojim pragom. Ob vsem tem pa molčimo še novinarji. Tudi zato, ker je novinarstvo naše prekletstvo – ko se enkrat z njim spoprijateljiš, se od njega težko ločiš, in si z njim tudi ob nedeljah.