Zakon zmajevega repa

Če si nafto predstavljamo kot zmaja, ki je v 19. stoletju bruhal ogenj in ustvarjal industrializiran svet, nato pa v 20. stoletju s kremplji risal novo svetovno ureditev, bi morali zdaj dobro paziti, kje vse udarja s svojim močnim repom.

V Parizu so po uspešni podnebni konferenci nekateri že nejasno napovedovali ponaftno obdobje, toda tudi če so imeli prav, se zdi, kakor da se začenja z nevarnimi sunki fosilne pošasti, ki je ustvarila skoraj vse okoli nas. Zmaj je ranjen zaradi nizkih cen, ki so udarile v njegovo srce kakor strela. Toda razmislimo še enkrat: ali zares umira ali se šele zdaj pripravlja, da bo svet preuredil po novi naftni logiki?

Ponaftno obdobje bo pravzaprav še dolgo ostalo naftno, kajti kdo bo prepričal vlade in podjetja, naj vlagajo veliko denarja v zeleno energijo, če je fosilno gorivo na takšni razprodaji? Prej bodo pripravljeni plačati čiščenje onesnaženega zraka in pustiti, da se planet vrti okoli svoje osi v iskanju smisla nepričakovanih sprememb. Lahko si samo želimo, da se bogastvo preseli iz žepov proizvajalcev v denarnice porabnikov energije in da se gospodarski »qi« prelije iz velikih družb v mala podjetja. Toda zakon zmajevega repa bo povzročil absurdne preobrate tako za zmagovalce kot za poražence, kajti kaj drugega lahko pričakujemo kakor to, da se bodo majhne naftne države pogreznile v anarhijo, velike pa si bodo začele prizadevati za ozemeljsko širitev. Skupaj bodo zato trpeli tako tisti, ki jim poceni nafta koristi, kakor tisti, ki zaradi nje postajajo finančno slabokrvni.

Skratka, nismo se še niti približali trenutku, ko bi se od nafte lahko poslovili. Prav nasprotno. Preden bo svet zakorakal v ponaftno obdobje, mora najprej skloniti glavo pod udarci zmajevega repa, s katerega kaplja razvrednoteno »črno zlato«. In medtem ko bomo poceni gorivo nalivali v avtomobile in letala, dobro proučimo zemljevid novega sveta, da se prepričamo, kako naprej. Poti v prihodnost so enako nevarne kakor takrat, ko je pošast po njih bruhala ogenj.