Zakoni in ogledalo

Imajo politiki pri sklicevanju na davkoplačevalce te res tudi v mislih?

Objavljeno
25. junij 2017 15.47
Katja Svenšek
Katja Svenšek
Slovenija je v letih krize dolžnikom do podržavljenih bank ali do državne blagajne oziroma finančne uprave namenila posebno obravnavo. Zaradi prvih, ki da so, vsaj tako se je zdelo, vsi po vrsti prejemali posojila, ki jih ne bi smeli, smo morali davkoplačevalci reševati banke, zaradi drugih, ki so spet vsi po vrsti, tako se je zdelo javnosti, najbrž sami prevaranti, moramo vsi skupaj v državno blagajno prispevati več, kot bi morali sicer. Dolžniki, katerih dolgovi so bili s podržavljenih bank preneseni na DUTB, so zato javno objavljeni, le nekaj mesecev prej je bil objavljen »davčni sramotilni steber«. Plače vodilnih v državnih podjetjih so zakonsko omejene, določeni elementi pogodb, ki jih sklenejo podjetja v večinski lasti države ali občin in se nanašajo na ceno, pogodbenega partnerja, trajanje pogodbe in podobno, so javni, objavljeni na njihovih spletnih straneh.

Javnost ima širok dostop do podatkov, ki se nanašajo na državne institucije in podjetja, in morda pri tem dejansko res orje ledino. Nam je to lahko v ponos? Najbrž ne. Javnost omenjenih podatkov in omejevanje nečesa, kar je sicer prepuščeno presoji za to pristojnih, v primeru višine plačil na primer nadzornim svetom, je namreč v večini primerov posledica ekscesov v preteklosti.

A dvom je še kako upravičen. Najprej dvom o tem, da imajo politiki ob sprejemanju tovrstnih zakonov pri sklicevanju na davkoplačevalce te res tudi v mislih. Verjetno je, da so davkoplačevalci zanje predvsem volivci, populizem v Sloveniji pa preverjeno zmaguje. Upravičen pa je tudi dvom, da bodo etiko in moralo, pomanjkanje katerih je bistveno pripomoglo k veljavnim zakonskim ureditvam, v politične, gospodarske in druge družbene sfere, uvedli le zakoni. Eni bodo tudi ob javnosti podatkov zgolj skomignili z rameni, drugim bo za to, da se izognejo neetičnemu in nemoralnemu ravnanju, dovolj že ogledalo.