Zakonska kriza

Slovenija bo po maratonskih sestankih, na katerih se politiki odločajo, kako in s kom bodo predrugačili sedanji koncesijski sistem gospodarjenja z državnimi gozdovi, gotovo dočakala rojstvo novega državnega podjetja, ki se bo imenovalo Slovenski državni gozdovi, d. o. o. Odštevanje za njegovo ustanovitev se je začelo s koalicijsko usklajenim predlogom zakona, ki ga je vlada oktobra poslala v parlament, a se je v zadnjih nekaj dneh izkazalo, da je bila ta usklajenost »zakonskih partnerjev« kratkotrajna.

Ob zanosnih besedah o skrbi za boljše gospodarjenje z narodnim bogastvom, kakršno so slovenski gozdovi, še posebno s tisto petino gozdov, ki so po denacionalizaciji ostali v državni lasti, se je že ob nastajanju zakonskega besedila do njegove zrelosti za obravnavo na vladi kar precej iskrilo. Nič nenavadnega za snovanje strateškega naskoka na dobrino, s katero se da tudi dobro zaslužiti, če znaš in zmoreš. Na dobrino, ki lahko prinaša nova delovna mesta, nov zagon lastne predelave lesa. A je to tudi dobrina, v kateri je poleg številk v finančnih bilancah podjetja nujno videti tudi skrb za pitno vodo, zdrav zrak.

V pisani mavrici interesov je bilo zato pričakovano pisano tudi sestavljanje zakonskega okvira, v katerega bi stlačili čim več te mavrice. Da bi lahko ustregli vsem, je bilo pretirano pričakovati. Tudi zato je po mučni prvi etapi postavljanja zakonskega okvira za novo poglavje upravljanja naših gozdov pomenljiva izjava ministra za kmetijstvo Židana, da je sicer pomembna lupina ladje, a da morajo biti kapitan in posadka na tej ladji zelo dobri, da je plovba varna. Za dobro oceno posadke pa je pomembna tudi njena uigranost. Te pa gotovo ni v »zakonski skupnosti«, ki se ne zmore poenotiti niti o tem, da je naravna dobrina precej več kot zgolj v številkah izmerjena dobičkonosnost v nekem poslovnem letu.