Žaljivost brez meja
Fri, 25.03.2016, 19:00
Žaljivost brez meja
Če odziva ne bo, se bodo s slovensko nekulturo javne besede ukvarjali v Evropi.
Kaj je najbolj človeško ravnanje? Da nekomu prihraniš sramoto. Tako nekako bi lahko prevedli besede nemškega filozofa Friedricha Nietzscheja. A teh besed v Sloveniji kot da še nikoli nismo slišali.

Zdi se, da ne le, da ne razmišljamo, kako bi nekomu prihranili sramoto, ampak da v sramotenju tekmujemo – le kdo bo koga bolj užalil. Nesramni in žaljivi znamo biti že v resničnem svetu (spomnimo se neprimernih besed v državnem zboru), v virtualnem pa sta naša domišljija in zloba dobili krila. Omejitev ni. Žalitve, celo sovražni govor, že dolgo niso več domena anonimnih komentatorjev na spletnih portalih, ampak so nepogrešljiv del javnih profilov ljudi z imeni in priimki, ki jih vsak trenutek brez razmisleka in brezskrbno izrekajo na družbenih omrežjih.

Besedna gnojnica se je za trenutek nehala prelivati le pred nekaj meseci, ko je neznanec virtualni svet, poln sovražnih besed, slikovito odzrcalil na sramotilnem stebru pred pravno fakulteto v Ljubljani. Takrat smo kot družba za trenutek obmolknili, nato pa zajeli sapo in s še večjo vehemenco planili po tistem, ki si je drznil portret avtorice sovražnih besed nalepiti na kandelaber, ter po tistem, ki je postavil spletno stran s pomenljivim imenom Zlovenija.

Že vse od poletja, ko smo se prvič spopadli z bolj množičnim in pritlehnim pojavom sovražnega govora, nas kot družbe pred sramotenjem, žalitvami in sovražnostjo ne ustavi niti bojazen pred pregonom. Sovražni govor je kaznivo dejanje. A ker ga nihče ne preganja, se širi in cveti. In ni težava le to, da ga nihče ne preganja. Tožilstvo celo vedno znova poskrbi za učinkovita pojasnila, zakaj besede, ki jih najširša skupnost prepoznava kot sovražni govor, to v resnici niso. Nič nenavadnega torej, da so se v zadnjem času razširile tudi žaljivke.

Kje so meje dopustnega ravnanja? Kaj je sprejemljiva kultura javne besede? In kdaj se svoboda govora konča? Ta sme biti uveljavljena tudi na oster in provokativen način, ni pa neomejena; omejena je z ugledom drugih oseb. Vsevprek žaliti se torej ne sme. Kdaj bomo kot družba spoznali, da smo postali že preveč poniglavi?

Čas je za odkrito razpravo, ki bo rodila odgovore na vprašanja, kje so meje dopustnega ravnanja. To nam sporočajo tudi iz Sveta Evrope. Slovenija si je na njihovi platformi za promocijo zaščite in varnosti novinarstva zaradi nesprejemljive kulture javne besede prislužila opozorilo najvišje stopnje. Dve največji novinarski organizaciji na svetu – Evropska in mednarodna zveza novinarjev – sta žaljivi tvit opozicijskega prvaka, ki je novinarki označil za prostitutki, prijavili kot grožnjo medijski svobodi. V Svetu Evrope se do tvita še niso opredelili. A to ne pomeni, da v Svetu Evrope ne bodo spremljali, kako se bo oblast odzvale na prijavo. Če odziva ne bo, se bodo s slovenskimi notranjimi komunikacijskimi pomanjkljivostmi začeli ukvarjati v evropskih ustanovah.

Kako daleč so naša ravnanja od definicije človeškosti, kot jo je podal Nietzsche!

Žaljivost brez meja

Foto: Tomi Lombar/Delo

Prijavi sovražni govor