Zapravljeni žulji za istrski fevd

Pri stotinah izolskih lastnikov zemljišč in zakupnikov državne zemlje raste punt. Grozi jim, da bodo morali rušiti svoje hišice, kleti, zidanice ob skromnih zemljiščih ali pa jim bo sklad kmetijskih zemljišč in gozdov pogodbe prekinil. Najemniki pravijo, da tega »filma v Ljubljani ne bodo videli«. Zato večina napoveduje za januar velik zbor, potem pa takšno ali drugačno reakcijo. Povezani se bodo laže postavili po robu krivici. Vsak od njih ima svojo zgodbo, kako pridno obdeluje zemljišča in kako je prišel do hiške. Eni so hiške dobili že ob sklenitvi zakupne pogodbe s skladom (le da sklad tega niti ni vedel, kot v znanem izolskem primeru, ko je prijavil inšpektorjem samega sebe in potem sam plačal rušitev in kazen). Drugi imajo zemljišča že več kot 25 let in so dovoljenja dobili, a jih sklad ne priznava (ali pa le deloma). Tretji so hiške zgradili brez dovoljenj, a so jih tolerirali 30 let ... Tudi zato, ker niso bistveno odstopale od tistih z dovoljenji. Ker so se pogoji za hiške spreminjali in ker te hiške vendarle niso glavni državni problem.

Neurejene hiške v Istri res niso nikomur v ponos. In je prav, da se lastniki zemljišč, tudi sklad, trudijo doseči red. Toda na silo in z množičnim rušenjem ali prekinjanjem zakupnih pogodb ne bodo prišli daleč. Če bodo hiške odstranili, jih bodo čez pol leta znova postavili, še grše, še cenejše, nekakšne smetnjake, ki jih nikoli ne bo škoda umakniti. Tudi novi zakupniki brez hišk ne bodo mogli kmetovati. Zakupniki so po eni strani povprečni smrtniki, ki tako nemalokrat rešujejo svoj socialni položaj, se rekreirajo in uživajo na prostem. Istrske terase omogočajo določen, recimo mu slovenski način počitnikovanja, nekje med robinzonskim turizmom in počitnikovanjem v urejenem kmečkem turizmu. Interesi in zmožnosti takih zakupnikov in lastnikov zemljišč so različni. Vsem pa je skupno, da kljub vsemu skrbijo za zemljo in se borijo proti zaraščanju. Najemnik, ki bi po več desetletjih trdega kopanja zemlje zdaj moral to zapustiti, se zlepa ne bo sprijaznil s tako zapravljenimi žulji. In to samo zato, ker mu država ne ponudi razumnega pristopa k urejanju sistemskega problema, ki ga je ista družba pol stoletja omogočala, dovoljevala in celo pospeševala. Navsezadnje ima sklad v Istri skoraj tretjino zakupnikov, tu je pomembno jedro njegovega premoženja, ki ga hočejo tri občine z ustavno pobudo nazaj. Istrane zanima predvsem, kako bo sklad stopil na prste nekaterim kriminalnim potezam s kmetijskimi zemljišči pri zakupih zemljišč in kam pelje vse dražja prodaja obdelovalne zemlje, ki seveda ni posledica visoke profitabilnosti kmetijske dejavnosti, ampak čisto drugih špekulacij. Sklad se torej ni zapletel zgolj z izolsko občino in zgolj s hiškami. Brez dialoga ne bodo rešili ničesar. Zato so besede direktorice sklada Irene Šinko, da je ta že v preteklosti pokazal naklonjenost reševanju problemov z dialogom, v bistvu tisti vzvod, ki lahko edini pripelje do zmagovalne rešitve za vse.