Tiskane izdaje
Nobena juha se ne poje tako vroča, kot se skuha. Tudi to, ki jo je zakuhal minister za kmetijstvo Dejan Židan že zgolj z napovedjo zakona o trošarinah za sladke pijače, že odstavljajo z ognja. Vsaj tako je mogoče razumeti najnovejša pojasnila ministra in njegovih služb, v katerih po ogorčenih odzivih vseh prizadetih proizvajalcev pijač pa tudi gostincev in njihovih organizacij na gospodarski in obrtni zbornici, dodelujejo in pod težo vseh relevantnih argumentov pilijo določila zakona, s katerim bo tudi kmetijsko-gozdarsko-prehranski resor pomagal k zmanjševanju proračunskega minusa. Pa bo res?
Minister, ki je v prejšnji vladi ostro zavračal tako obdavčitev, za katero so se zavzemali na ministrstvu za zdravje, je tokrat ob naboru možnih rezov porabe v svojem resorju preprosto presodil, da je še najmanj boleče, če si premisli glede trošarin na sladke pijače. Zato nesramežljivo priznanje, da se mora pač vsak sektor zavedati krize in pomagati. Pri tem zbledi tudi ključni argument, na katerega stavijo, ko nas prepričujejo v koristnost novega davka: ukrepanje zaradi težav s čezmerno težo med mlado populacijo, na katere opozarjajo zdravstvene ustanove in njihovo ministrstvo.
Drži, da je debelost lahko problem, ki se ga je treba lotiti večplastno. Drži tudi, da so mladi navadno tisti, ki največkrat posegajo po nezdravih, (pre)sladkih pijačah, približno tako kot po nezdravih prigrizkih. A namesto da bi se reševanja problema lotili pri tistih, ki jim lahko privzgojijo ali bolje kar privzgojimo dobre in zdrave prehranjevalne in življenjske navade, med katere gotovo sodi tudi telesna aktivnost, ukvarjanje s športom namesto sedenja za računalnikom in pred televizorjem, so se modre glave na ministrstvu za hrano odločile kaznovati tiste, od katerih sami živijo.
Če jim je uspelo izračunati, da se bo od tod v državno blagajno nateklo za osem milijonov dodatnih in hudo potrebnih evrov, so pozabili na izračune drugih učinkov, ki bodo odnesli več kot bodo prinesle naračunane trošarine. Po najbolj črnem scenariju bi na smetišče zgodovine lahko odneslo še kakšno podjetje več, ki bi ga potopilo novo davčno breme.
Delo bi izgubilo še več deset delavcev in delavk, tudi v katerem od zdaj še živečih podjetij z obrobja razvitejšega dela države, v katerih se trudijo iz domačega sadja delati sokove, tudi kakšne z dodanim sladkorjem. Z njihovim potopom bo tudi konec sedanjih davčnih prilivov iz koncesnin za vodo. Iz nje pa se bodo povečali odlivi za pomoč brezposelnim. Že preprosto preračunavanje pokaže, da je lahko z nedomišljeno rešitvijo, ki za povrhu postavlja nova diskriminatorna pravila igre v prehranski sektor, za državo več škode kot koristi.
Če so to pred slovenskimi oblastniki, ki se vodenja države še vedno učijo, spoznali v državah s precej daljšim stažem in razvitejšim, naprednejšim sistemom vladanja, zakaj se raje ne bi zgledovali po njih? Zakaj bi se nenehno morali učiti na lastnih napakah, če za to ni nobene potrebe, se sprašujejo vsi, ki poznajo trošarinske izkušnje Danske ali Norveške, denimo.
