Tiskane izdaje
Našo največjo banko davkoplačevalci v kratki zgodovini slovenske samostojnosti ne saniramo prvič, a upajmo, da tokrat res zadnjič, kajti socializacije izgub, za katere niso prav nič krivi, imajo državljani nedvomno dovolj. Prvo sanacijo NLB je izpeljala uprava, ki jo je vodil Marko Voljč, in spomnimo se še, kako je bil takrat zadovoljen, podobno kot sedanji prvi mož banke Janko Medja, ki je danes zase razpoloženo ugotavljal, da očitno hodi po pravi poti.
Marka Voljča je odnesla afera Sigma oziroma slabo izvedena draga prenova informacijskega sistema banke, Medja, ki ga je v relativno kratkem bivanju na vrhu NLB že doletelo nekaj afer (nakup luksuznega avtomobila, deležen je bil očitkov o hazardiranju, doletela ga je kriminalistična preiskava zaradi domnevnih nepravilnosti v nekdanji službi …), se je v svojem fotelju na vrhu stolpnice sredi Ljubljane za zdaj obdržal, čeprav ugotavlja, da ga nekateri gotovo hočejo zamenjati. Pravi, da je bila NLB ob njegovem prihodu bolnica, kronična diabetičarka, pijanka, ohromljena zaradi druženja s huligani.
Ob takih izjavah se verjetno marsikdo prime za denarnico in pomisli, da bi veljalo prihranke morda prenesti v kakšno bolj resno in zaupanja vredno finančno ustanovo. Realni in relevantni ocenjevalci, tudi na primer nekdanji nadzornik Igor Masten, pa opozarjajo, da Medja le nadaljuje strategijo, ki so jo zastavili že njegovi predhodniki ter da takšnega rezultata pravzaprav ni bilo težko doseči. Če ga ne bi, bi ga veljalo s funkcije takoj odstreliti. Namesto da se uprava trka po prsih in se zahvaljuje lastniku, torej državi, za pomoč, bi bilo dobro pokazati tudi nekaj spoštljivosti do stoično potrpežljivih davkoplačevalcev, ki nosijo breme oziroma so zaslužni za prikazani poslovni rezultat.
