Zastareli seznam

Ob protestu zaposlenih na delovnih mestih, ki jih država izpostavlja kot »posebno težka in zdravju škodljiva oziroma so dela tako naporna, da jih po določeni starosti ni mogoče uspešno poklicno opravljati«, zaradi znižanja prispevne stopnje delodajalcev za poklicno zavarovanje se odpira vrsta vprašanj.

Vsak poklic je časten in potreben – sicer najverjetneje sploh ne bi obstajal – in za opravljeno delo bi na koncu meseca in po upokojitvi na račun moralo pritekati dovolj denarja za normalno življenje. Če je res, da velika večina ljudi v teh poklicih vztraja v službi, dokler ne izpolnijo pogojev za upokojitev, in zbrana sredstva dvigne v enkratnem znesku, je vprašanje na dlani: ali zgarani vztrajajo, ker bi jim poklicna upokojitev znižala življenjski standard ali ...? Razlogov je gotovo veliko, in da so se zaposleni uprli, ni presenetljivo. Jim je kdo pojasnil, zakaj znižanje prispevne stopnje in kaj to zanje pomeni? Če bi jim, bi bilo mogoče drugače, zdaj vsakdo verjame tistemu, kar hoče.

A stopimo korak nazaj. Seznam »težkih« poklicev kar kliče po recenziji, ki jo sicer napovedujejo že vrsto let. O policistih, gasilcih, vojakih in podobnih poklicih ni dvoma, da sodijo nanj, a to velja tudi za medicinske sestre, ki jih na seznamu zdaj ni. Veliko delovnih mest pa se je spremenilo, avtomatiziralo, digitaliziralo, delovne razmere so se toliko izboljšale, da so postala čisto običajna. Najpogosteje kot tak primer – a nikakor ne edini – navajajo poklicne voznike. Vendar takšen ali drugačen seznam dolgoročno ne bo rešil težave zahtevnosti delovnega mesta, s katero se bo zaradi odmikanja zahtevane starosti za upokojitev srečevalo čedalje več ljudi. Delodajalci se bodo morali prej ali slej lotiti načrtovanja razvoja kadrov in oblikovanja delovnih procesov ter delovnih mest tako, da bodo zaposleni v skladu s svojimi (tudi od starosti odvisnimi) sposobnostmi mobilni tudi znotraj podjetij.