Zataknjenost

Slovenska politika se odziva z zamudo. Včasih jo kaj preseneti, večinoma pa je vse kar nekako po načrtu. Pred mesecem in pol smo razkrili, da bo Teš 6 stal 140 milijonov evrov več, kot je vodstvo Teša lani za pridobitev državnega poroštva obljubilo vladi. Politika je nov vik in krik zagnala v teh dneh. Za točke priljubljenosti, nič več od tega, je treba zdaj omeniti, da je »ta projekt res presegel vse meje razuma«, da »je treba zdaj vse sile usmeriti v znižanje cene«. Prej so namreč mnogi imeli prste v kozarcu z marmelado, če nič drugega vsaj položaje za »naše kadre«.

Dejansko pa je zdaj ustavljati tak, v resnici izsiljen projekt še bolj nesmotrno kot pred pol leta. Vanj so vrgli že 900 milijonov evrov, na voljo imajo še denar za letos, zmanjkalo bo »le« teh 140 milijonov. To je sicer ena hidroelektrarna, nekaj vetrnic, mogoče Litostroj, ki proizvaja turbine za hidroelektrarne in odkup katerega bi zelo pomagal Cimosu, vendar še zdaleč ne razlog za to, da bi Francozom podarili milijardo evrov za nefunkcionalne zidove. O ustavitvi projekta bi morala politika razmišljati takrat, ko so vanj vložili šele 25 ali pa tudi 140 milijonov evrov. Takrat ni to nikomur prišlo na misel.

Nič ne kaže, da bi bilo s sedanjo politiko kaj drugače. Zdaj minister za gospodarstvo mirno podpre nadaljevanje rudarjenja in kurjenja premoga v Trbovljah še v prihodnjih desetletjih, namesto da bi napovedal obisk v Alstomu in zahtevo za njihovo nujno streznitev. Bodo v HSE poleg dodatnega denarja za Teš, pokrivanja izgub Premogovnika Velenje, morali najti denar še za Trbovlje? Kdaj bodo na vrsti hidroelektrarne na Savi in Muri s turbinami Litostroja? Najbrž nikoli. Ravno tako kot ne bo denarja za inovativne projekte, povezovanje slovenskega znanja in morda slovenske vetrnice z najboljšo aerodinamiko na svetu.