Zatemnitev oaz

Vprašanje obdavčitve in prevelikega manevrskega prostora, ki ga imajo velikega podjetja za izogibanje plačilu davkov, je področje, na katerem evropska politika lahko pridobi več verodostojnosti v očeh državljanov.

Kako so stvari (pre)dolgo potekale, so razkrili škandali, kakršna sta Luxleaks in razkritje panamskih dokumentov in ki gotovo nista zadnja. Multinacionalke so svoje finančne tokove preusmerjale v Luksemburg, kjer so dobile posebne aranžmaje s skoraj zanemarljivimi davki. Podobno je bilo omogočeno Applu na Irskem. V Panami so skrivali neobdavčeni denar različni vplivneži in pridaniči.

V evropski bitki za pošteno obdavčitev in proti davčnim oazam je bilo do zdaj veliko govorjenja, še posebno po izbruhu škandalov. Politična volja nato v stroju sprejemanja konkretnih odločitev in uveljavljanja izjem zvodeni. Kljub temu se Unija še vedno vidi kot zastavonoša davčne bitke na globalni ravni.

Nekaj korakov je bilo res že narejenih. Davčne kupčije multinacionalk s članicami postajajo preglednejše. Tudi modela, kakršnega je na Irskem zasnoval Apple, si ne bi upala več uvesti nobena članica. Odločanje o uvrščanju na črni seznam davčnih oaz bo naslednji preizkus resnosti evropske politike. Vsaj v dosedanjih pogajanjih se je pokazalo, da ničelna ali zanemarljiva obdavčitev ne bo dovolj za uvrstitev nanj. Nekaj članic na čelu z Veliko Britanijo je bilo proti. Vsaj na prvi pogled je videti, kot da si Unija s takšno logiko sama spodkopava verodostojnost. To upravičuje z argumentom, da je pri obravnavanju davčnih oaz treba položaj analizirati celovito, ne le na podlagi enega merila.

Utegne se tudi zgoditi, da številne države ne bodo končale na sramotilnem stebru, saj bodo uvedle kozmetične popravke. Po drugi strani lahko delujejo mehki prijemi, saj bi tiste grešnice, ki so na muhi, pod pritiskom lahko same začele spreminjati svoj model. Upravičeno vprašanje bi bilo, zakaj je do tega preskoka moralo miniti toliko časa.