Zato zelene pionirke

V EU očitno niti najbolj samoumevne stvari ne morejo potekati gladko in brez zapletov. Evropska politika se je dolgo trkala po prsih in se predstavljala kot vodilna svetovna sila, zastavonoša v bitki proti podnebnim spremembam.

Lani decembra v Parizu doseženi zgodovinski globalni podnebni sporazum je bil res prelomnica in v Uniji si je prislužil množico pohval. Toda ko bi ga članice morale ratificirati, so številne začele taktizirati in iskati izgovore za zavlačevanje.

Na koncu se je EU znašla v neljubem položaju, saj bi se utegnilo zgoditi, da bi sporazum začel veljati brez nje. Zato na prihodnji podnebni konferenci v Marakešu za mizo ne bila kot pogodbenica. Nekdanji zaviralki ZDA in Kitajska, ki sta odgovorni za največ izpustov, sta sporazum že ratificirali.

Uniji je v zadnjem trenutku le uspelo doseči soglasje in določiti ekspresno skupno ratifikacijo. A pokazalo se je, da obljube iz Pariza v drugih delih sveta očitno obravnavajo resneje kot v Evropi. Tu podnebne rešitve spodkopavajo lobiji in premogovniške članice, kakršna je Poljska.

Še huje je, da se zelena pionirka med obravnavo podnebnih vprašanj zapleta v notranje spore, iz katerih se rešuje z nenačelnimi kupčijami in postopkovnimi manevri. Zaradi tega si tako doma kot v tujini spodkopava verodostojnost.

Poleg tega so v drugih delih sveta vidijo bitko proti podnebnim spremembam kot gospodarsko priložnost. Unija najtežje obdobje še čaka, saj mora svoje zaveze razdeliti med članice, ki s prvimi bruseljskimi predlogi delitve bremen niso najbolj zadovoljne.

Pariške zaveze morajo čim prej postati politika v praksi. EU ima kot del najrazvitejšega sveta posebno, tudi zgodovinsko odgovornost za zmanjševanje izpustov in slovo od fosilnih goriv. To ni le življenjska nujnost, temveč tudi temelj za gospodarski razvoj prihodnosti.