Zaupanje na kocki

Med stavko se je smiselno ukvarjati zgolj s sedanjostjo, ne pa s futurologijo.

Objavljeno
20. februar 2018 22.08
Ali Žerdin
Ali Žerdin
Vlada se mora odločiti, ali bo sprejela odstop glavnega pogajalca z javnim sektorjem Borisa Koprivnikarja. Razloge, ki jih je minister Koprivnikar navedel, ko je sporočil, da odstopa kot pogajalec, lahko strnemo v šest točk. Prvič, njegov mandat je bil omejen. Za sindikalne zahteve je imel na voljo 45 milijonov evrov. Drugič, zahteve sindikatov so bile neomejene. Če bi uresničili vse, bi to proračun stalo 991 milijonov evrov. Tretjič, pogajanja s štirimi sindikalnimi skupinami so izjemno naporna. Četrtič, zahteve sindikatov so protislovne, ker med sindikati obstaja tekmovalnost. Petič, kot pogajalec je tarča številnih kritik. In zadnjič, sam ne vidi možnosti za dogovor.

Ker je odstop glavnega vladnega pogajalca pomembna novica, je razloge, ki jih je navedel minister Koprivnikar, treba natančno preučiti. Trditev, da ne vidi možnosti za uspeh pogajanj, je najbrž točna. Točna je tudi trditev, da je bil tarča številnih kritik. Vendar je javna kritika sestavni del pogajanj. Prav tako je točna ugotovitev, da so sindikati med seboj tekmovalno razpoloženi. Vendar ta ocena zahteva razčlenitev. Prva dimenzija je zgodovinska. Sindikati so rivalsko naravnani, ker je vlada v preteklosti privolila v to, da prisluhne zahtevam zdravniškega sindikata, drugim pa ne. S tem, ko je vlada privolila, da prisluhne zdravnikom, drugim pa ne, je v prostor socialnega dialoga poslala sporočilo, da se ne bo pogajala z javnim sektorjem kot celoto, pač pa s posamičnimi sindikati. Druga dimenzija trditve, da so sindikati v medsebojnih rivalskih odnosih, je politična. Če sindikati med seboj ne bi bili rivalsko razpoloženi, bi se morala vlada pogajati z izjemno močno sindikalno fronto. Si vladni pogajalec res želi enotne fronte javnega sektorja?

Ob razlogih, ki jih je minister Koprivnikar navedel, so vsaj tako pomembni tudi razlogi, ki jih ni navedel. Prvič, Koprivnikarjeve pogajalske kompetence so bile šibke, sindikalisti javnega sektorja pa so prekaljeni pogajalski mački. V primerjavi s sindikalisti je minister za javno upravo vedno znova pogajalski zelenec. Neuradne ocene sindikalistov govorijo o tem, da je bil minister Koprivnikar kot pogajalec pripravljen slabše od predhodnikov. Ministrom, ki se pogajajo s sindikati, bi morali biti znani predlogi, da sami v pogajanjih ne sodelujejo, pač pa naj pogajanja zaupajo delodajalskemu združenju, v primeru pogajanj z javnim sektorjem združenju delodajalcev v javnem sektorju. Ko se namreč v imenu vlade kot delodajalke s sindikati javnega sektorja pogaja minister, je v konfliktu interesov. Minister je po eni strani zainteresiran, da javni sektor funkcionira čim bolje, za boljše delovanje pa potrebuje več denarja. Hkrati pa je kot član vlade zavezan tudi politiki varčevanja. Če bi vlada združenju delodajalcev v javnem sektorju dala mandat za pogajanja, bi se po eni strani izognila konfliktu interesov. Ministri bi se ukvarjali s politikami v javnem sektorju, pooblaščeni delodajalci pa s finančnimi finesami. Hkrati bi se vlada s tem izognila situaciji, ko se ministri prva leta učijo pogajalskih veščin, potem pa obupajo.

V vseh pogajanjih je pomembno tudi medosebno zaupanje. Minister Koprivnikar je imel dovolj dober razlog, da je bil nezaupljiv. Policijski sindikalisti so ga skušali kot pogajalca diskreditirati z alkotestom. Intriga policijskih sindikalistov je bila razkrinkana.

A tudi sam je zaupanje zakockal, ko se je med stavko odpravil v Dubaj, kjer se je z gostitelji pogovarjal o futuroloških rečeh. Med stavko se je smiselno ukvarjati zgolj s sedanjostjo. Ne gre pa zgolj za zaupanje sindikatov. Enako pomembno je tudi, kolikšno zaupanje uživa v vladi. Ključno vprašanje je, ali mu osebno zaupajo na finančnem ministrstvu.