Zavarovanje kot vrednota

Zavarovalnice so v Sloveniji uspešna industrija, ki pa s svojimi milijardnimi premijami in potem naložbami ne vpliva samo na gospodarsko trdnost nacionalne ekonomije, ampak jo v kriznih časih tudi pomaga stabilizirati. Njeni dobički poganjajo investicije, prav tako ali še bolj so pomembni njeni socialni »prispevki«, ki jih posredno omogoča prek kakovostnih dopolnilnih socialnih zavarovanj, med katere gotovo sodijo dodatna pokojninska in enako tudi dopolnilna zdravstvena zavarovanja.

Pri dodatnih pokojninskih zavarovanjih, ki so bila po prvi desetletki njihovega obstoja na resni preizkušnji, so se zdaj, tudi z uvedbo novih naložbenih možnosti prek življenjskih ciklov nekako umirila. A tudi po omenjeni prvi desetletki dodatnih pokojninskih zavarovanj pred nekaj leti država ni bila zgledno strateška, potem ko državljane nenehno opozarja, da neugodni demografski pritiski niso grožnja prihodnosti, ampak ogrožajo že sedanjost. Takrat bi lahko država z majhnimi davčno prijaznimi ali podobnimi ukrepi ublažila množično dvigovanje privarčevanih dodatnih pokojninskih sredstev. In vsaj mlajše varčevalce precej bolj aktivno prepričevala, da so sredstva za njihovo starost varnejša v dodatnih pokojninskih skladih kot pa v novih avtomobilih.

Že leta je na preizkušnji še nedorečena prihodnost dopolnilnih zdravstvenih zavarovanj seveda v smislu zdravstvene reforme. Gonja proti dopolnilnim zdravstvenim zavarovanjem se je morda v zadnjem času rahlo umirila, celo svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je, kot navajajo v Slovenskem zavarovalnem združenju, v svoji analizi odsvetovala ukinitev našega dopolnilnega zavarovanja. Priporoča korekcije, ki pa so seveda lahko vedno primerne in dobrodošle.

Tudi če se sedanjega sistema dopolnilnih zdravstvenih zavarovanj ne razume več kot enega glavnih krivcev za omajani zavarovalni zdravstveni sistem, to še ne pomeni, da državni odločevalci vidijo v njem tudi del rešitve. Kako pomembne so »zdravstvene« zavarovalnice, pa kaže tudi najbolj sveži primer iz ZDA, kjer se je ministrstvo za pravosodje te dni zavzelo, da velikih prevzemov svojih velikih zdravstvenih zavarovalnic preprosto ne bo dovolilo. Ameriški sistem seveda ni primerljiv z našim, saj je naš še vedno bolj socialni, a kaže na velike razsežnosti problemov, ki jih producira neurejeno ali slabo urejeno zdravstveno zavarovanje.

Zavarovalničarji so gotovo pomembni gospodarski in socialni partnerji. Tudi zdaj že nekdanji finančni minister Dušan Mramor je zavarovalničarje še kar razumel, rekoč, več ljudi je zavarovanih, manj težko je socialno breme države. Vprašanje je, ali je bil pri tem razmevanju preveč osamljen? Verjetno bi lahko nadaljevali, da bi bilo ob konstruktivnem dialogu za zavarovalničarji, tudi zdravstveno breme lažje, če bi neobstoječi dialog državi uspelo vzpostaviti. A zavarovalničarji trdijo, da jih država pri pripravi nove zdravstvene reforme še kar ignorira.

Kaj nam potem ostane? Še vedno ustavno zagotovljena pravica do zdravja, le pot do nje je dolga, v najbolj krčnih primerih tudi 500 ali še več dni. Odgovor bi torej lahko bil, da je tudi pošteno dogovorjeno zavarovanje vrednota.