Tiskane izdaje
Zgodba o zvezkih, ki stanejo dvakrat več od običajnih, v posameznih šolah pa jih določajo, ne le priporočajo, z utemeljitvijo, da je taka njihova strokovna odločitev, je na videz banalna, a razkriva ključno težavo, s katero se spopadajo starši šoloobveznih otrok. To je pogosto pomanjkljiva oziroma slaba komunikacija med njimi in šolo.
Namesto da bi si v šolah priznali, da starši, podobno kot bolniki, postajajo vse bolj izobraženi in zato vse zahtevnejši, ter se temu prilagodili, so ponekod do njih še vedno pokroviteljski. Ko starši, denimo, hočejo podrobnejša pojasnila o posameznih odločitvah, ki jim morda niso všeč, se zatečejo k frazam, kakršni sta: »to je strokovna odločitev« ali »drugače pouka ne moremo organizirati«.
Toda tako, kot so v zdravstvu večinoma že začeli opuščati misel, da k bolnikom lahko pristopajo zgolj s pozicije avtoritativnega boga v belem, bi to morali narediti tudi v šolstvu. Preizpraševanje o razlogih za posamezno odločitev je za strokovno osebje šol verjetno zelo nadležno, a to še ne pomeni, da nad njim zato lahko zamahnejo z roko. Kajti kot so bolniki »stranke« zdravnikov, so učenci in njihovi starši »stranke« učiteljev. Seveda to ne pomeni, da imajo kot stranke tudi vedno prav. Pomeni pa, da upravičeno lahko pričakujejo konkretnejše odgovore in pojasnila ter boljšo argumentacijo posameznih odločitev, kot jih danes marsikje dobijo. In če še to ne zadošča, jih šolniki po potrebi lahko izobrazijo o strokovnih novostih in spoznanjih, tako kot to počnejo na najbolj inovativnih šolah, kjer hočejo spreminjati splošna prepričanja staršev − denimo o ocenah.
Zaplet med šolo in starši se pogosto začne, ko učitelji staršem naročijo, kaj vse da morajo z otrokom početi. Z njimi morajo vaditi branje, pisanje, računanje, pa če to znajo ali ne. V pedagoški proces jih tako torej vključijo ravno toliko, kolikor jim ustreza, ko pa ti v zameno hočejo določena pojasnila, jih odpravijo, češ da pritiskajo nanje, jim kratijo suverenost in spodkopavajo njihovo avtoriteto.
Prav zaradi komunikacijskih šumov, ki se na posameznih šolah – vsa čast tistim, kjer ni tako –, vlečejo iz leta v leto, med starši vztraja omalovaževanje do dela učiteljev. Tisti med njimi, ki nazadnje ne vedo več, kaj naj naredijo, ko na šoli naletijo na zidove nerazumevanja, se potem včasih res obrnejo na zunanje strokovnjake, na šolske inšpektorje in celo na odvetnike. Začarani krog medsebojnega obtoževanja se tako sklene. Posledice pa nato najbolj občutijo učenci. Koliko bolj preprosto bi bilo, če bi učitelji v starših namesto nasprotnikov videli zaveznike.
Že več let v družbi poteka razprava o tem, kakšno šolo hočemo. Morda je čas, da si priznamo, da je prvi korak na poti do (še) boljše šole večje zaupanje v skupni cilj, saj tudi starši za svoje otroke večinoma želijo najboljšo mogočo šolo, in ne posebnih privilegijev, ter da vzpostavimo konstruktiven dialog med starši in učitelji, tudi tam, kjer ga še ni.
