Evropski (ne)red: Zavist ob Beneluksu
pon, 08.01.2018, 09:00
Evropski (ne)red: Zavist ob Beneluksu
Tudi pri spoštovanju vladavine prava je očitna ločnica med dvema evropskima svetovoma.
Prizori z meje so bili skoraj idilični, na njih so bili radostni politiki z obeh strani. Z novim letom je med Belgijo in Nizozemsko začel veljati sporazum, s katerim sta državi zamenjali majhne kose ozemlja ob reki Maas (v francoščini se imenuje Meuse), ki so z urejanjem njenega toka pred desetletji končali na »nepravem« bregu. Belgija, ki je je po površini za le okoli poldrugo Slovenijo, je od 1. januarja sicer za okoli deset hektarov manjša, a iz tega nikoli ni nastala nobena drama.

Belgijski zunanji minister Didier Reynders je navdušeno govoril o medsebojnem spoštovanju in sporazumu kot diplomaciji v najboljšem smislu. Ko je bil sporazum leta 2016 podpisan, sta bila na slovesnosti navzoča oba kralja, s čimer je zgodba dobila še več simbolike. V posameznih delih Evrope, obremenjenih z zgodovino in stvarmi, ki nimajo veliko zveze z racionalnim in pragmatičnim, namreč že kakšno neposeljeno območje, ki ima kvečjemu bogato floro, povzroči velike zaplete.

Usodi Belgije in Nizozemske sta zgodovinsko prepleteni. Tudi belgijsko odcepitev leta 1830 so spremljali mejni in drugi zapleti. Skoraj dve stoletji pozneje bi si težko predstavljali dve bolj povezani državi. Navsezadnje, nizozemščina je materni jezik 55 odstotkov Belgijcev. Kraljevini sta pripravljeni odpirati skupna veleposlaništva. Obe sta zelo liberalni in v Evropi med pionirkami na področju priznavanje istospolnih zakonov, evtanazije, dekriminalizacije mehkih drog.

Prava nadgradnja tega je Beneluks, ki je pred točno 70 leti začel delovati kot carinska unija. Najmanjši član v njem je Veliko vojvodstvo Luksemburg, iz katerega prihaja kar nekaj velikih imen evropskega povezovanja. O Beneluksu se v zadnjem času ne govori veliko, a sodelovanje v njegovem okviru je še vedno korak pred EU. Danes so na čelu njegovih članic trije premieri iz liberalnega tabora in približno iste generacije – Luksemburžan Xavier Bettel, Belgijec Charles Michel in Nizozemec Mark Rutte.

Vsi imajo izrazito proevropsko držo in vsi trije so ob objavi slovensko-hrvaške arbitražne razsodbe v skupni izjavi pozvali k njenemu spoštovanju. V Beneluksu je izzivov kar nekaj. Rutte, denimo, je za novo leto odpotoval k novemu avstrijskemu kanclerju Sebastianu Kurzu in razlagal, da se strinjata o migracijski politiki in prihodnjem razvoju EU, ki bi morala postati bolj vitka. Tudi pripravljenosti, da bi v območju z evrom prisluhnila zahtevam »južne sekcije«, nista nakazala.

V času, ko se je Rutte razglasil somišljenika avstrijskega kanclerja, je luksemburški zunanji minister Jean Asselborn očital Kurzu, da govori kot Donald Trump. Kljub takšnim praskam Beneluks ostaja trdno jedro evropskega jedra, okoli katerega se bo v prihodnjih letih vrtelo vse. Višegrajske države imajo seveda suvereno pravico do razvoja svojega modela, a ne morejo pričakovati, da bo jedro ostalo odprto zanje in bo še pripravljeno financirati njihov protiliberalni cirkus.

Evropski (ne)red: Zavist ob Beneluksu

Foto: Tobias Schwarz/AFP

Prijavi sovražni govor