Zavoženo

Mešanica neprepričljivega nastopa in okoliščin njene kandidature je bila uničujoča.

Objavljeno
09. oktober 2014 00.49
Peter Žerjavič, Bruselj
Peter Žerjavič, Bruselj
Postopek izbire kandidata je bil od samega začetka zavožen, zato niti njegov izkupiček ne more biti drugačen. Takšna logika je ves čas spremljala slovensko komisarsko sago. To se je pokazalo tudi v zadnjih dneh v evropskem parlamentu. Bratuškova ni mogla priti skozi sito. Mešanica neprepričljivega nastopa (tudi več drugih kandidatov ni blestelo) in okoliščin, ki so spremljale njeno kandidaturo, je bila uničujoča.

Slovenija je postala edina članica, ki bo morala ponoviti postopek izbire, saj je bila njena kandidatka zavrnjena. Vsaj uradno še zgodba ni končana, saj bi se Juncker – Bratuškova je bila navsezadnje njegov izbor – lahko postavil po robu parlamentarcem, vztrajal pri ekipi, kakršno je predlagal, in začel vojno s parlamentom. Toda argumentov, ki bi lahko pritrjevali takšnemu razvoju dogodkov, ni.

Za Slovenijo je komisarska zgodba z Bratuškovo še en boleč nauk. Ko je Juncker sestavil ekipo, je bil položaj, za katerega je bila predvidena, videti kot velik uspeh, čeprav je bilo nejasno, kaj konkretno naj bi Bratuškova delala pri projektu energetske unije, ki je šele v zasnovi. V novih kadrovsko-političnih kupčijah v delitvi resorjev za slovensko kandidatko ne bo več na razpolago veliko. Tako je bitka za čim boljši resor potekala po pravilu – rešiti, kar se rešiti da.

A dober komisar se v širši komisiji lahko obnese tudi z dobrim delom na katerem od manj prestižnih področij. V zavesti politike pa bi moralo biti vcepljeno, da je komisarski položaj za majhno državo najbrž najpomembnejša mednarodna funkcija za majhno državo. Komisija ni le orjaški birokratski aparat, marveč tudi središče odločanje o finančno-gospodarskih zadevah. To smo videli v slovenski bitki s krizo.

Rezultati neresnega ukvarjanja s komisarsko funkcijo so na dlani. Upamo lahko, da bo čez pet let bolje.