Tiskane izdaje
Večina vpletenih danes ni dvomila, da bo Agrokor jutri na račun prodajalcev Mercatorjevih delnic nakazal 172 milijonov evrov kupnine. Če se bo to zgodilo, bo največji slovenski trgovec v manj kot desetletju že drugič zdrsnil iz posrednega državnega objema.
Prvič se je to zgodilo avgusta 2005, ko je takratna Janševa vlada Mercator nepregledno prodala Istrabenzu in Pivovarni Laško ter s tem omogočila razcvet dveh največjih tajkunskih zgodb. Brezglavo zadolževanje, mešetarjenje z delnicami in izčrpavanje družb, ki so temu sledili, je namreč sedanje lastnike dobre polovice Mercatorja privedel v položaj, da so ga primorane spet prodati, tokrat Agrokorju Ivice Todorića.
Čeprav je na začetku tega poletja precej manj vroče, kot je bilo avgusta leta 2005, pa tokratna prodaja ni nič manj vroča, čeprav je bila precej bolj pregledna. Mercator se v tem devetem poskusu prodaja že več kot leto dni, a so politiki, sindikati in drugi deležniki šele tik pred sklenitvijo posla začeli zganjati pravi antiprodajni cirkus. V predvolilni areni si je namreč iz te zgodbe poskušal v očeh volivcev vsakdo nabrati čim več točk.
Prodaja, ki se, žal, financira predvsem z dolgovi, prinaša mešane občutke. Kupnina bo dobrodošel obliž za rane večine prodajalcev, a z grenkim priokusom, saj je cena za delnico za polovico nižja kot leta 2005 in skoraj trikrat nižja od tiste, ki jo je ponujal Todorić v eni od politično zminiranih prodaj. Sama prodaja gotovo odpira možnost za sinergije med Mercatorjem in agrokorjevim Konzumom, prinaša pa tudi negotovost za slovenske dobavitelje, za katere najbrž vse ne bo več tako, kot je bilo. Slovo od soseda pa po drugi strani ohranja upanje, da smo kljub vsem privatizacijskim zdraham na poti v normalno državo, kjer menjava lastništva ni tabu.
