Tiskane izdaje
Dobro leto dni po osmi prodaji Mercatorja se zanj zanimajo isti vlagatelji, okoliščine na strani ponudbe pa so se močno spremenile.
Najprej Mercator: »nevesta« niti navzven ni več tako bleščeča, ampak je bolehna, neurejena in shujšana. Diagnoza, o katere dokončnosti še marsikdo dvomi, sicer ni pogubna, a okrevanje ne bo hitro, še manj preprosto.
Lastniki so kvečjemu še bolj odločeni prodati svoje deleže, saj zlasti največjemu med njimi in ključni banki gori pod nogami. Ker lastniki lastnikov, banke in država, neizprosno zahtevajo unovčitev »nepotrebnega premoženja« oziroma dobiček.
Kot je videti, se obrača tudi politika, vsaj njen odločujoči del. Lahko da bodo tradicionalni zagovorniki nacionalnega interesa in slovenskih proizvajalcev hrane ostali na svojih okopih in bodo, če bo prvi v igri spet Agrokor, v primeru predčasnih volitev to izrabili kot politično kurivo. Vendar po sedanjih kuloarskih stavnicah najožji vladni vrh ne bo nasprotoval strategu iz Hrvaške.
Dobavitelji, ki so tiho trepetali pred Ivico Todorićem, so se v zadnjem letu dovolj namučili z Mercatorjem in samoohranitvenim iskanjem, tako da se Agrokor ne zdi več najhujše, kar jih lahko doleti.
Tu je še uprava ciljne družbe. Toni Balažič ne bo prodajal, ker to ni njegovo poslanstvo, bo pa, v nasprotju z Žigo Debeljakom, kooperativen, kolikor mu dopušča odgovornost za družbo in zaposlene. Taka drža je lahko nagrajena z ohranitvijo položaja.
Glavna novost tokratnega poskusa prodaje pa bo boleče soočenje z resnico: da nihče več niti v sanjah za delnico ne bo ponudil dveh stotakov, ampak bistveno, bistveno manj. Od tega, ali so se pričakovanja prodajalcev ohladila vsaj toliko kot borzna cena in poslovni izkazi Mercatorja, pa bo odvisno, ali bo posel sploh sklenjen.
