Zdaj postajam Smrt

Sedemdeset let po atomskem bombardiranju Hirošime in Nagasakija je na svetu 15.000 različnih kosov jedrskega orožja. Človek se težko nauči velikih lekcij in prelahko pozablja, kakšnega zla je sposoben.

Ali pa morda nikoli ni dovolj dobro razumel, da nekateri njegovi veliki izumi razkrivajo prav tako veliko zlo, skrito v njem.

Ko enkrat pritisnemo na jedrski sprožilec, uničenja ni več mogoče ustaviti. Njegove posledice trajajo, vse dokler je na svetu še zadnji človek, ki ga je preživel.

Mar potrebujemo močnejši dokaz od slik požgane Hirošime in Nagasakija, da bi z odprtimi rokami sprejeli jedrski sporazum, sklenjen med Iranom in šestimi svetovnimi silami? Tudi če ni popoln in tudi če z njim ne bodo odpravili vseh sporov v regiji, je boljši od tveganja, ki vedno obstaja, kadar mahamo z nekim novim »Dečkom« nad glavami sovražnikov.

Ravnotežje jedrske moči je morda zagotavljalo varnostni okvir, dokler sta ga vzdrževali ZDA in Sovjetska zveza. In vendar sta tudi ti državi nekoč razmišljali o začetku jedrske vojne. Vse manj pa je jasno, kako zanesljivo lahko medsebojna grožnja z atomsko bombo ohranja mir med Iranom in Izraelom, Indijo in Pakistanom, Kitajsko in Japonsko ter Severno Korejo in vsem preostalim svetom. Globalno razmnoževanje jedrskih konic samo še bolj spodbuja vse, ki se počutijo ogrožene, da se po vsej sili odločajo za jedrsko pot.

Samo razorožitev je resnična rešitev.

Ko je julija 1945 eksplodirala prva atomska bomba, je eden od njenih očetov Julius Robert Oppenheimer navedel verz iz Bhagavad Gite: »Zdaj postajam Smrt! Uničevalec svetov!« Ko je gorela Hirošima, je še verjel, da je potrebna strašna kazen. Toda ko so bombardirali še Nagasaki, je veliki znanstvenik zahteval prepoved jedrskega orožja. Prepozno. Smrt se je že odpravila na pohod, s katerega se še ni vrnila.