Tiskane izdaje
Prvi ameriški predsednik George Washington je postavil številna merila za voditelja države, posebno težko jih je preseči pri njegovem zdravju. Za tiste čase pravi silak se je odlikoval po vzdržljivosti, nekoč se je kljub dvema tednoma hude driske in krvavečim hemoroidom podal v bitko, nato pa so ga po dvanajstih urah bojev poslali na več kot 60 kilometrov dolgo ježo po okrepitve.
Morda bi mu bil kos Theodore Roosevelt, velik ljubitelj pustolovščin v naravi, ki se je sredi ostre zime za zabavo odpravil na skoraj 160 kilometrov dolgo ježo, zvečer pa čilo sedel na večerjo v Beli hiši. Njegov naslednik Woodrow Wilson ga je opisal kot »krasnega velikega dečka«, britanski diplomat pa je o njem dejal, da »se moraš vedno zavedati, da ima okoli šest let«.
A niso bili vsi takšni junaki, Warren Harding, eden najslabših predsednikov v zgodovini ZDA je bil strasten kadilec, pivec globokega grla, velik kockar in neutruden ženskar, povrhu pa je imel zelo obilno postavo in bil kronično težke sape. Nihče se ni čudil, ko je mu je še pred koncem mandata odpovedalo srce, čeprav je zavladala velika žalost, zdaj pa se zgodovinarji po vseh razkritih škandalih čudijo dejstvu, da je sploh postal predsednik.
Za zdrav duh ni vedno potrebno zdravo telo, kar je dokazal Franklin D. Roosevelt. Eden od telesno najšibkejših predsednikov je preživel otroško paralizo, zaradi katere je ostal priklenjen na voziček. Hkrati je s štirimi mandati ne samo predsednik z najdaljšim stažem, ampak tudi eden najbolj čislanih. Toda FDR je skrival svojo paralizo in z žleznimi oporami poskušal ustvarjati vtis, da lahko ne samo stoji, ampak tudi hodi, v javnosti pa skoraj ni bilo fotografij, na katerih sedi na vozičku.
Verižni kadilec je hkrati skrbno prikrival svoje pešajoče zdravje, njegov štab je med volilno kampanjo za četrti mandat trdil, da je »predsednikovo zdravje popolnoma OK«, čeprav so mu izmerili visok krvni pritisk, imel je angino pektoris in srčno popuščanje. Tako kot v sodobnih ZDA nista več mogoča več kot dva mandata, ni več mogoče skrivati podatkov o zdravju predsedniških kandidatov oziroma je to celo učinkovito orožje v kampanjah.
Nekdanji župan New Yorka Rudy Giuliani se je konec avgusta kot eden od pribočnikov Donalda Trumpa začel javno ugotavljati, da je Hillary Clinton videti »utrujena« in »bolna«. In kot dokaz za dvome o njenem zdravju začel navajati spletne greznice. Toda ameriška desnica ni edina mojstrica sprožanja govoric in javnega ugibanja o zdravju nasprotnice. Pred osmimi leti so demokrati nenehno opozarjali na starost republikanca Johna McCaina (štel jih je 72) in »zaskrbljenost«, da ne bo preživel prvega mandata. Zaradi tega je moral pripraviti več kot tisoč strani dolgo poročilo o zdravju.
V sedanji kamapanji so nekateri podporniki demokratov javno trdili, da ima republikanski tekmec Trump klinične duševne motnje, kar je prav tako udarec pod pas. Ob vsem tem pa je skoraj tragikomedija, da so se ob sedanjem hrupu glede zdravja Clintonove (in prisebnosti Trumpa), volivci takoj zavedeli velike starosti obeh kandidatov. Pri čemer statistika pravi, da je življenjska doba moških občutno krajša kot pri ženskah.
