Problem zdravnikov pa je tudi v tem, da se že najmanj od omenjene stavke obnašajo tako, kot da se nič ne dogaja. Takrat so si to še lahko nekako privoščili, saj so navidez varno in trdno počivali na lovorikah. Žal pa niso opazili - ali pa so, pa jim je bilo vseeno -, da se družbeni ugled zdravniškega poklica iz različnih razlogov krha. Ne samo po njihovi krivdi, ampak vseeno. Noben ceh ni bil tako glasen kot zdravniški, ko je šlo za plače in pravice. Kot da preizkušajo ljudi, kako dolgo bodo še na njihovi strani.
Če bi bili zdravniki res intelektualna elita, kot pravi Kenda, bi imeli malo več občutka za to, kako jih vidijo drugi. Ker če bi ga imeli več, bi jim bilo jasno, da njihova samozavest in samopodoba nista več nekaj, kar bi se ujemalo z mnenjem zunanjih opazovalcev, še tem manj pa z realnostjo. Zdravniki so se v svojem slonokoščenem stolpu navadili živeti s slepimi pegami svoje profesije.
S svojo Zbornico na čelu nikoli ne govorijo o tem, koliko zdravnikov, redno zaposlenih v javnih zdravstvenih ustanovah, dela tudi v zasebnih ambulantah in klinikah. Koliko je teh dvoživk med 2200 zdravniki, ki so zdaj umaknili soglasje za delo nad polnim delovnim časom? Koliko jih je pravzaprav vseh skupaj v tem bizarnem javno-zasebnem partnerstvu? Čudim se, da še nikomur ni prišlo na misel, da bi bilo zdravnikom, zaposlenim v javnih ustanovah, dobro predpisati Berufsverbot za privatno prakso. Ta vsekakor spodbuja konkurenco in skrajšuje vrste, vendar z istimi zdravniki. Koliko je takih zdravnikov? Kako sedenje na dveh stolih vpliva na njihovo delo? Kako se to pozna pri tem domnevno kroničnem pomanjkanju zdravnikov? Tega ne vemo, ker ne povejo. Pa tudi nihče jih ne vpraša.
Zdravniški občutek za samopodobo pa se konča na točki, ko bi bilo treba izločiti škodljivce, kakršna sta Konrad Kuštrin in Gordana Živčec Kalan. Po Kuštrinovi zaslugi so mnogi zdravniki v življenju zaslužili evro več, kot bi s kakšnim bolj prezentabilnim, nesemoličevskim sindikalistom, vendar jih bo ta človek na dolgi rok spravil na kant vsaj simbolično. Še hujši problem pa je seveda GŽK, ki je povzročila zdravnikom in njihovemu poklicu več škode kot Hilda Tovšak vsem Vegradovim gastarbajterjem iz Bosne (z družinami vred), kooperantom, podizvajalcem, slovenskemu nepremičninskemu trgu, ugledu gradbeniškega poklica, ugledu menedžerskega poklica, ugledu bančništva in stabilnosti slovenskega gospodarstva skupaj in nasploh. Njene strokovne odločitve in javni nastopi v primeru Nekrep pričajo o cehovskem politikantstvu, aroganci in brezčutnosti brez precedensa v katerikoli družbeni sferi, kaj šele v tako človeško delikatni, kakršna je zdravstvo - še tem bolj, ker gre za smrt otroka.
Zdravniki bi jo morali po hitrem postopku odstaviti, da bi rešili že tako ali tako načeti ugled svojega poklica. Toda GŽK je verjetno najhujši linč v zgodovini slovenskih medijev ne le preživela, temveč je z njegovo pomočjo celo zmagoslavno odbila poskus odstavitve s čela Zdravniške zbornice. Tipično za zdravnike, za zdravniško večino: morda pa je imela prav, bodimo raje tiho in jo podprimo, kaj pa če res »sledila svoji zvezdi«, to nam za obrambo pred plebejsko plimo lahko samo koristi. In namesto da bi se je znebili, so uprizorili javen konflikt in njene nasprotnike, tiste redke drugače misleče - vsaj med najbolj glasnimi zdravniki - prikazali kot pučiste.
»Tudi najvišji predstavniki vlade so le spoznali, da je vrag odnesel šalo,« je rekel Kenda. Mogoče res. Zdaj pa morajo to spoznati zdravniki sami.
Iz Sobotne priloge
Marko Crnkovič Foto: Leon Vidic/Delo