Že večkrat videno

Kaj poreči ob napeti večmesečni »nadaljevanki«, ki spremlja dogajanje okrog reševanja poslednjega slovenskega gradbenega velikana? Bo lastnikom Primorja s pomočjo (za zdaj še neznanega) strateškega partnerja uspelo zbrati 30 milijonov evrov in dokapitalizirati Primorje Holding, poleg tega pa še poplačati svoje dolgove in gradbinca, v katerem še vedno vztraja več kot sedemsto zaposlenih, rešiti pred propadom?

Če je mogoče verjeti predstavnikom Primorja Holdinga, ki imajo v svojih rokah več kot polovični lastniški delež družbe, takšnega scenarija ne bi predstavili javnosti, če ne bi mislili resno. Da torej ne gre zgolj za še en manever v dolgotrajnem reševanju družbe, v katerega so se (razen države) poleg bank in upnikov vključili tudi zelo angažirani »igralci« v lokalni skupnosti. To ne preseneča, saj bi se v primeru gradbinčevega propada brezposelnost v ajdovski občini povečala na skoraj tretjino.

Čeprav v Vipavski dolini najbrž ni veliko takih, ki bi si želeli potopa še ene od nekoč uspešnih gospodarskih družb v tem delu Slovenije, po drugi strani ne moremo mimo preteklih izkušenj tistih, ki so podobno kalvarijo že preživeli. Poglejmo, na primer, dogajanje v družbi Viator & Vektor. Še julija lani je večinski lastnik Zdenko Pavček zatrjeval, da imajo strateškega partnerja, ki je pripravljen vstopiti v družbo. Kdo je domnevni strateški partner, od kod prihaja in koliko je pripravljen vložiti v družbo, ni povedal. Strateške partnerje je ta isti Pavček omenjal tudi v primeru Tovarne vozil Maribor in Viatorja & Vektorja Logistike, a se na koncu iz vsega skupaj ni izcimilo nič, zato sta obe družbi končali v stečaju. Kakšna usoda je doletela Viator & Vektor, še nismo pozabili.

Tudi v gradbeniških vodah smo nekaj podobnega že videli. Ni minilo še leto dni, ko so iz upravnega odbora SCT sporočili, da končujejo dogovore s strateškim partnerjem, ki bo dokapitaliziral plačilno nesposobno družbo. Hkrati naj bi skupščina družbe odločala o dokapitalizaciji s stvarnimi vložki, torej konverzijo terjatev upnikov v lastniške deleže. O potencialnem strateškem partnerju niso razkrili prav veliko. Zadolžena družba je nazadnje v prisilni poravnavi izgubila vse projekte, zato je bil stečaj neizogiben.

Ob vseh omenjenih zgodbah vedno trčimo v isto ponavljajoče se vprašanje: Kdo bi si želel vstopiti v družbo, ki ima za 150 milijonov evrov in več obveznosti, hkrati pa je izgubila večino strank, kar pomeni, da pravzaprav nima več prihodkov? V zvezi s Primorjem ima zgodba dodatno omejitev, saj banke napovedujejo pospešitev stečaja v primeru sestavljanja nadzornega sveta Primorja in odpoklica upravnega odbora. In prav o tem naj bi novi nadzorni svet, ki ga je v četrtek imenovala skupščina Primorja Holdinga, razpravljal že jutri.

Poleg tega sta pred vrati 18. april, ko je treba izplačati minimalne plače, in 30. april, ko se izteče moratorij na posojila. Kaj se bo zgodilo v primeru, če denarja za plače ne bo ali banke moratorija ne bodo podaljšale, je znano. Manj znano pa je, kje je strateški partner s 30 milijoni evrov. A bodimo optimisti. Presenečenja so potencialno vedno mogoča, res pa je, da jih je v zadnjem času čedalje manj.