Zeleno bistvo

V sedanjem sistemu so dobički lahko veliki, družbene in okoljske koristi pa nične.

Objavljeno
07. maj 2017 21.36
Borut Tavčar
Borut Tavčar
Ogledali smo si nekaj krožnih praks na Nizozemskem, vse je bilo predstavljeno na veliko in prepričevalno. Družba je prežeta z novim, nastajajo nova središča, nove tehnologije, nove storitve, celo na letališču. Nekaj je pri tem grizlo, Slovenija lahko tudi pokaže ogromno, a tega nihče ne ve. Preprosto nima nujne samozavesti.

Nastala je laična primerjava. Nizozemska je ravna, ljudje razmišljajo odprto. Slovenija je terensko razgibana, povsod, kamor se obrneš, so kakšne vzpetine in ovire. Lahko se sproži plaz ali nas zalije voda, mogoče je za hribom že pripravljen sovražnik, nikoli ne veš. Vse vzbuja strah, tudi beseda dizajn oziroma oblikovanje. Če je to dobro, lahko tako za izdelke kot za storitve in komunikacijo dobimo več. Tisti, ki so poleteli malo više in še kam drugam, to vedo, še več, poudarjajo, da bi morala ta država postati izhodišče za vse resnično prave zelene projekte v Evropi, saj ima vse možnosti za to.

Le politika zelenega bistva te države še noče prepoznati. Če bi ga, bi imela vsa ministrstva obvezna redna srečanja z okoljevarstvenimi organizacijami in različnimi strokami, posvetovali bi se o vseh načrtovanih projektih in tako prihranili veliko denarja. Države EU imajo različne predpise, Slovenija bi tako lahko imela najučinkovitejše za varovanje okolja, ker je to dobro za kakovost življenja ljudi.

Mogoče bodo iz projekta Retrace in strateških razvojno-inovacijskih partnerstev prišle ravno takšne smernice za prenovo politik. Po katerih se ne bo dalo graditi lakirnice ali avtoceste na kmetijskih zemljiščih, po katerih za obnovljen izdelek ne bo treba plačati enakega davka kot za novega in po katerih bo uporaba v Sloveniji predelanih materialov stroškovno bolj učinkovita kot uporaba svežih surovin in recikliranih surovin, ki prepotujejo več sto kilometrov. To namreč ni krog, kvečjemu zelo raztegnjena elipsa.

Krožno pomeni tudi sodelovanje, izmenjavo znanja in izkušenj. V podjetjih, ki so prepoznala nujnost, da v svoje vrste povabijo okoljevarstvene ali družbene aktiviste, pravijo, da je to tudi najboljši način za upravljanje tveganj. S krožno usmeritvijo moraš namreč poskrbeti tudi za dobaviteljsko verigo, po drugi strani pa verjameš v potrebo po spremembah in svoje znanje deliš tudi s »konkurenco«.

V krožnem gospodarstvu je pomembno, da se zmanjša poraba svežih virov, na drugi strani pa poveča dodana vrednost izdelkov in storitev. V sedanjem konkurenčnem sistemu so dobički lastnikov podjetij lahko ogromni, družbeni in okoljski učinki teh dobičkov pa zelo nizki ali celo negativni. Podjetja se na to pogosto ne ozirajo, kar se vidi v državah v razvoju z uničenimi celimi regijami. Morda bo nekoč tudi to merilo za povabila novim investitorjem v Slovenijo, čeprav se zdaj z višanjem mejnih vrednosti onesnaževal v tleh politika spet obrača v nasprotno smer. Čas je idealen za popolnoma drugačno usmeritev. V sodelovanju z Nizozemci in drugimi lahko Slovenija s premišljenimi ukrepi pride na vrh.