Tiskane izdaje
Človeštvo je preživelo več revolucij. Zdaj še čutimo koristne in škodljive posledice industrijske revolucije, ki sta jo omogočila nafta in premog. Prebivalstvo planeta je zaradi večje proizvodnje vsega zraslo nad vse meje, kmetijstvo smo zasnovali v povezavi z industrijsko proizvedenimi umetnimi gnojili in predvsem pesticidi, preostane še zasedba celotnega sveta z gensko spremenjenimi organizmi. Vodo hočejo zakupiti in v plastenkah prodajati mednarodne korporacije; to jim je večinoma tudi uspelo.
Stranska »pridobitev« prometa, industrije in energetike so velike količine toplogrednih plinov in ne tako dolgoročnih onesnaževal. Vrtamo vedno nove luknje, da bi prišli do svežih surovin. Poleg tega smo že v času informacijske revolucije, ko je treba mobilni telefon zamenjati vsakih šest mesecev.
Le potiho in dokaj počasi se je v možgane ljudi prikradlo spoznanje, da tako ne gre več. Za čedalje bolj številno prebivalstvo planeta ne bo mogoče proizvesti dovolj hrane, zmanjkalo bo vode, čist zrak bo na voljo le v plastenkah, zasuli nas bodo naši lastni odpadki. Hkrati bo v velikem delu sveta le pod zemljo dovolj hladno za življenje, vreme pa bo postalo tako muhasto, da bo vremenska napoved veljala le za naslednji dan. Gospodarstvo majhne in odprte države na sončni strani Alp ne bo imelo svetle prihodnosti, saj bodo o njej odločale velike države z zalogami nafte, plina, litija, železa in še marsičesa ter banke, katerih cilj je dobiček, ne dolgoročni družbeni razvoj.
K zeleni revoluciji
Obstaja druga pot, ki se čedalje pogosteje omenja kot – zelena revolucija. Po preprosti razlagi je to pot do družbe, ki ne bo več nenehno rasla (dobiček iz tega tako potegne peščica, večina postaja čedalje bolj zadolžena), uporabljala pa samo toliko virov, kot se jih lahko vedno znova obnovi. Z več besedami to pomeni učinkovito rabo energije iz obnovljivih virov oziroma rek, vetra, sonca, morja in biomase, odpravo onesnaževanja zraka, tal in vode, ponovno uporabo vseh surovin in nobenega odlaganja odpadkov ter odpravo vseh sintetičnih strupov in sintetičnih gnojil, če je mogoče uporabiti naravne snovi, ki ne pobijajo čebel in ne onesnažijo vode.
Človeštvo je inovativno, in če ne bi bilo hkrati tudi pohlepno, bi to lahko dosegli zelo hitro. Svetovne potrebe po elektriki bi, denimo, zadovoljili z obročem sončnih elektrarn na ekvatorju, nekaj polji vetrnic na vetrovnih območjih, elektrarnami na plimovanje morja, zraven pa še nekaj hidroelektrarnami in predvsem črpalnimi hidroelektrarnami, ki bi bile hranilnik energije; tudi za električne avtomobile, ko bodo zamenjali tiste na nafto. Kot ugotavljajo opazovalci energetike v tem sušnem obdobju, se trgovci z elektriko najprej zaženejo v nakup elektrike iz hidroelektrarn, tisto iz vetrnic, elektriko jedrskih elektrarn. Za njimi pridejo na vrsto termoelektrarne na premog, šele v resni stiski pa elektrarne na plin. Nafta je že dolgo predraga.
Avtomobilska prihodnost
bo električna
V prometu za zdaj še vedno kraljuje nafta, kar je že na prvi pogled nenavadno. To nenavadnost dodatno utrjuje nenehna rast cen nafte, ki pa kljub vsemu očitno ni dovolj hitra, da bi spodbudila množično predelavo cestnih vozil. Tehnologije že obstajajo, predelava bencinskega motorja na avtoplin v resnici stane manj kot tisoč evrov, a so marže tako visoke, da je cena vsaj dvojna. Marsikomu se ta vložek zato ne izplača, taksistom pa že pomeni možnost preživetja. Električni avtomobili so še predragi in primerna infrastruktura zanje potrebuje še veliko inovacij, da bi postala uporabnejša.
Slovenija je v avtomobilsko industrijo močno vpeta. Vendar precej nišno. V podjetjih pravijo, da Slovenija ne bo izdelovala električnega avtomobila, večjega uspeha razmeroma majhna slovenska podjetja ne bodo imela niti pri prodaji paketov »vse v enem« za predelavo klasičnega avtomobila v električnega. Naše rešitve pa bo po svetu lahko razširil, denimo, Renault, ki ima večji svetovni tržni delež. Če bo to rešitev za prihranek denarja, bodo temu zelo hitro sledili tudi konkurenti.
Priložnosti za gradbenike
Velike priložnosti na svetovnem trgu so tudi za gradbenike, a le za tiste, ki so se za zeleno že odločili. Trimo je, denimo, sodeloval pri postavitvi prve ogljično nevtralne stavbe na svetu. To prinaša močne reference, osebna poznanstva v klubu tistih, ki so že od prej zavezani k do okolja prijaznim rešitvam. Ta družina se nezadržno širi, sodelovanje pa prinaša vedno nove zamisli, kar spet pomeni korak pred drugimi. Tako se v teh časih dosega rast.
Še bolje bi bilo, če bi imela slovenska podjetja priložnost dobiti reference doma. Za to bi se morala država odločiti, kam pravzaprav želi. Svetopisemski izrek pravi, da ljudi nahraniš enkrat, če jim naloviš ribe, za vedno pa tako, da jih naučiš loviti ribe. Težava Slovenije je, da ima zelo kakovostne ribiče, ki sodelujejo v proizvodnji ribiških palic, nekateri so celo srce razvoja novih avtomatiziranih naprav, vendar je naš ribnik premajhen, prve ribolovne dovolilnice pa radi damo tujcem. In nato smo iskreno presenečeni, ko slovenske vrhunske ribiče zagledamo v ekipah drugih čolnov.
Če bi Slovenija zakoličila načrt razvoja ter bolj zaupala slovenskemu znanju in inovativnosti, bi tudi naša podjetja dobila več referenc in s tem tudi več priložnosti na tujih trgih. Zdaj se zgodi, da podjetja najprej zmagajo na razpisih v tujini, in šele potem dobijo priložnost doma. Pa še to ne vedno. Po evropskih podatkih je Slovenija po številu inovacij na prebivalca na precej visokem mestu, tudi denarja za to namenjamo kar nekaj. Drugačni so podatki o številu inovacij, ki so našle pot na trg. Tu smo v drugi polovici držav. Ne škripa torej pri zamislih, zaškripa v trenutku, ko naj bi »ideja meso postala«.
Za evropske razmere to sicer ni nič zelo nenavadnega, zato se je evropska komisija že odločila, da bo ta prehod od ideje do proizvodnje še posebno podpirala. In to poleg tega, da bo petina evropskega proračuna namenjenega zmanjševanju podnebnih sprememb in prilagajanju nanje ter da bo za kohezijske okoljske programe na voljo še več denarja kot do zdaj. Imamo tudi Eko sklad in prispevek za učinkovito rabo in obnovljive vire energije.
Denarja je veliko, le izkoristiti ga je treba na najboljši mogoči način, kar so vse priložnosti za razvoj zelenih tehnologij.
Zadoščal bi že nabor vseh zamisli, ki so se nabrale v obravnavi nacionalnega energetskega programa in podnebne strategije. Znamo marsikaj, imamo izobražene in sposobne delavce, najlepšo državo na svetu z dovolj vode (kljub suši!), veliko neizkoriščenega lesa in vseh vrst surovin na odlagališčih smeti. Državo ohranimo lepo, z razpoložljivimi viri pa ob domačem znanju lahko razvijemo več in bolje kot veliki. Ne nazadnje smo že dokazali, da znamo narediti najvarčnejše letalo in zelo učinkovite električne motorje za avtomobile.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
