Tiskane izdaje
Spopad na srbski južni progi je provokacija Beograda, ki je očitno presodil, da se razmerje sil med velikimi igralci nagiba v njegovo korist. Srbski vlak, odet v nacionalne barve, namenjen v Kosovsko Mitrovico, bi bil popisan z večjezičnimi parolami To je vlak, in ne Kosovo je Srbija, če se vpliv Rusije ne bi povečeval, interes za evropske povezave pa upadal. Moskva širi politični vpliv tudi po zaslugi Washingtona, ki ne izključuje otoplitve odnosov z Rusijo, zatekanje v vojno retoriko iz devetdesetih pa je tudi posledica zapiranja širitvenih vrat.
Populistična politika ni mogoča brez dobro izbranega zunanjega sovražnika. Čeprav se je zdelo, da se je Kosovo že iztrošilo, se je najmočnejši srbski politik odločil, da ne bo več ignoriral domoljubnega in proruskega volilnega telesa, ki ni nepomemben za zmago na predsedniških volitvah. Ključni so lahko zmerni domoljubi in rusofili, ki niso protievropsko nastrojeni. Ne glede na to, ali bo Aleksandar Vučić podprl Tomislava Nikolića ali ne, poskuša za vsako ceno preprečiti spremembo razmerja sil, ki prej ali slej vodi k spremembi oblasti v državi. V tej zvezi je treba razumeti tudi »vojno napoved« Prištini iz ust sedanjega predsednika.
Železni konj, okrašen s srbsko dediščino, bi bil za kosovske Albance, ki naj ne bi imeli druge dediščine kot bencinske črpalke, idealna tarča za kamenjanje. Toda Priština je nasedla provokaciji in se odzvala s čezmerno oboroženo silo na vlak, ki da je ogrožal njeno suverenost. Beograd naj bi z vlakom okrepil pogajalsko pozicijo v bruseljskem dialogu, ki bo v nadaljevanju reševal prav železniško vprašanje med državama. Poskus pritiska na Bruselj je igra z ognjem, ker lahko srbska manjšina na Kosovu in albanska na jugu Srbije ubežita nadzoru. Najboljši srbski sovražnik bo najbrž kljub temu ostal Zagreb, ki zagotavlja argumente o Hrvaški kot državi, ki je obremenjena s kompleksom Srbije.
Vojna retorika, izrečena med Kosovom in Srbijo, je bila gledališka predstava. Čeprav gre za zamrznjen konflikt, ni verjetno, da se bo začelo nasilje med državama. Toda incident z vlakom je nazorno pokazal, kako krhka sta mir in stabilnost na Balkanu. Farsa z vlakom je še spomnila, da je mir v Evropi rezultat bolečih kompromisov. Navsezadnje tudi prizadevanje za normalizacijo odnosov med Kosovom in Srbijo temelji na obljubi, da bosta sprti strani postali članici družine evropskih narodov.
Če bo EU še naprej umirala na obroke, se njen razpad ne bo začel v centrih moči, temveč na njenem obrobju. Bruselj bi se moral za spremembo pravočasno odzvati in umiriti strasti, da se ne bo pozneje spet spraševal, kako je lahko nastala tako huda kriza. Dejstvo je tudi, da si bo Srbija še prizadevala, kljub razglasitvi neodvisnosti, navzočnosti mirovnih misij Nata in EU ter milijardnim finančnim injekcijam, povrniti Kosovo v okvire svojih meja.
