Želja po kakovosti

Še bolj kot za starše je to, kako dobre so šole, pomembno za državo.

Objavljeno
11. december 2015 22.17
Sonja Merljak
Sonja Merljak
Rezultati mature so najbolje varovana državna skrivnost, smo v Delu zapisali spomladi. Maturitetna komisija jih namreč ni umestila v letno poročilo kot običajno, ker so jih leto prej posamezniki zlorabili za razvrščanje šol.

A maturitetni rezultati so po presoji informacijske pooblaščenke Mojce Prelesnik informacija javnega značaja in državni izpitni center (Ric) je javnosti neutemeljeno odrekel pravico do podatkov. Domneve in ugibanja o tem, dijaki katerih srednjih šol dosegajo boljše (ali slabše) rezultate na maturi, pa so med splošno javnostjo razširjene že zdaj, je takrat dodala. V Ricu so se na njene besede odzvali zelo pokroviteljsko: »Informacijska pooblaščenka se kot univerzitetna diplomirana pravnica v svojih javnih izjavah poskuša postaviti v vlogo 'strokovnjaka' s področja šolstva. Pri tem noče videti množice referenc in odličnih šolskih sistemov v razvitih državah, kjer nimajo razvrščanja šol in kjer šolski strokovnjaki opozarjajo na slabosti razvrščanja.« A naloga informacijske pooblaščenke ni, da proučuje odličnost tujih šolskih sistemov, ampak da presoja, do katerih informacij je javnost upravičena.

In to, kako dobra je šola, ki jo otroci obiskujejo, je ena od takih informacij. Starše zanima, kakšne standarde kakovosti dosega; kje je v primerjavi z drugimi. Če bi v rokah imeli empirične dokaze, kaj vse bi na šoli še lahko izboljšali in kaj bi celo morali narediti, bi to lahko prek svojih predstavnikov tudi zahtevali. Še bolj kot za starše pa je to, kako dobre so šole, pomembno za državo. Prav država namreč zagotavlja, da imajo vsi otroci dostop do kakovostnega izobraževanja. Brez podatkov in analiz pristojni težko vodijo izobraževalno politiko. Ministrstvo in njegovi javni zavodi mnoge podatke celo imajo, a ti niso ovrednoteni in urejeni v celostni sistem, zato doslej niso bili uporabni.

Zdaj na ministrstvu napovedujejo spremembe. Nacionalni okvir za ugotavljanje in zagotavljanje kakovosti naj bi razkril probleme, a ponudil tudi rešitve. Z njegovo pomočjo naj bi v šolah ugotovili, v čem so dobri in kaj bi lahko izboljšali. Poročila, ki jih bodo v šolah pripravili na tri leta, naj bi služila tudi morebitnim sistemskim spremembam.

Nacionalni okvir ne predvideva nadzora, ampak hoče spodbujati kulturo kakovosti. Toda v številnih šolah so za kakovost že doslej skrbeli, v številnih drugih pa rezultatov samoevalvacije, ki je predpisana z zakonom, niso znali ali želeli izkoristiti za krepitev pedagoškega procesa. Bojazen, da bo v šolah, kjer so že samoevalvacijsko poročilo jemali zgolj kot še en papir več, tako tudi v prihodnje, je zato upravičena. V okoljih, kjer informacije radi prikrivajo, je težko pričakovati, da bodo kulturo kakovosti začeli zagotavljati že zgolj zato, ker jih k temu želijo spodbuditi na ministrstvu.

Starši, učitelji, lokalna skupnost in država bi zato potrebovali še kakšno orodje; mehanizem, ki bi na sistemski ravni določal, kaj je minimalni standard, ki bi šole opozoril, če zdrsnejo pod to raven, in ki bi jim zagotovil podporo pri premagovanju težav.