Žemlja za zgled

Slovenija ima ta čas štiri igralce med 152 na ATP in zares bi bilo nespametno, če tega ne bi znali unovčiti.

Objavljeno
03. februar 2014 20.53
Davis cup Slovenija : Portugalska v Kranju. Dvojice Grega Žemlja in Blaž Kavčič. Kranj, 01.02.2014
Saša Verčič, šport
Saša Verčič, šport

Pot v svetovno skupino so na slovenski teniški zvezi poimenovali letošnji projekt v Davisovem pokalu, za katerega se je zdelo, da je še pred 1. kolom obsojen na propad, ko sta kar dva od najboljše četverice igralcev, Aljaž Bedene in Blaž Rola, odpovedala nastop. A tedaj sta na sceno stopila Blaž Kavčič in predvsem Grega Žemlja, nesporna slovenska junaka. Prvi je le še potrdil pripadnost reprezentanci, za katero za nameček vedno tudi zelo dobro odigra, posebna zgodba pa je tokrat Žemlja. Ko je namreč slišal za odpovedi, ni mogel skriti ogorčenosti in prav zavoljo tega je spet stopil na igrišče ter začel trenirati. Čeprav so mu zdravniki odsvetovali nastop, saj da je ta sprt z logiko, je pretehtala želja, da pomaga moštvu. Priložnost je letos pač prelepa in zanjo je Žemlja pripravljen žrtvovati marsikaj, s čimer je lahko pravi zgled nekaterim drugim igralcem.

Da, ob napornem ritmu turneje je Davisov pokal res velikokrat odveč, posebej ker ne sledi koledarju ATP, zato je treba pogosto na drugi konec sveta, zamenjati podlago, verjetnost poškodb se povečuje. A na drugi strani lahko igralci doživijo nekatere najlepše trenutke v karieri, nekateri ga ne bi izpustili za nič na svetu. Žal se je v zadnjem času v Slovenija razširila epidemija odpovedi, Bedene, Rola in Tadeja Majerič so (spet) zavrnili povabilo kapetanov. Blaž Trupej je med misijo »Portugalska« vseskozi poudarjal, da se je treba osredotočiti na tiste, ki so v ekipi, zdaj je čas, da se pozornost usmeri tudi na tiste, ki ne želijo igrati, in rešiti težave. Zakaj ob že tako ozki izbiri prihaja do odpovedi, je zgodbic nešteto, od previsokih denarnih zahtev do bizarnih zamer, ob katerih dobi človek občutek, da gre za otroško igro v peskovniku, ne pa za visoko profesionaliziran šport.

Jasno je, da ima vsak svojo resnico. Na TZS sicer poudarjajo, da želijo z novim vetrom postaviti stvari na novo, pozabiti na preteklost, z nekaterimi jim je to že uspelo, z drugimi pač ne, saj na amnezijo na »ukaz« ne pristajajo. Zveza nikakor ni brez grehov, marsikatero stvar bi lahko naredila bolje. A igranje za državo bi igralci morali imeti v krvi, zdaj ko se moški reprezentanci ponuja izjemna priložnost, da se septembra bori za mesto med 16 ekipami na svetu, pa se zdi že kar obveznost. Zato se zdi edina razumljiva poteza, da se vsi vpleteni usedejo skupaj, si v obraz povedo vse, kar jim leži na duši, in gredo skupaj velikim ciljem naproti. Slovenija ima ta čas štiri igralce med 152 na ATP in zares bi bilo nespametno, če tega ne bi znali unovčiti.